Nedavno ste bili eden od povabljencev na poslovilni tekmi Gorana Dragića. Gotovo je bila za vas velika čast, da ste bili v izbrani družbi, ki jo je Dragić povabil, mar ne?
Prav gotovo. Za vse nas je bilo deliti parket z aktualnimi zvezdniki svetovnega formata velika čast. To je bil še en dokaz več o Gogijevem karakterju: ve, kdo mu je v določenm trenutku kariere pomagal, da je postal to, kar je danes. Vsa čast mu za to. Za vse nas, ki morda nismo bili na tej ravni, je bila to neka češnja na torti, da smo lahko bili zraven.
Veliko sodelujočih je bilo iz lige NBA. Ste ob vseh zvezdnikih, ki so se zbrali, v kakšnem trenutku pomislili, kako bi bilo, če vaše kariere ne bi prekinila težka poškodba in bi lahko nemoteno igrali? Potem bi bili tudi vi zdaj najbrž nekdanji igralec lige NBA, tudi vi bi se najbrž osebno poznali s kom od njih ...
Sigurno. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da je temu tako. Vsi fantje moje generacije, ki so bili takrat talentirani, so uspeli, sam pa sem bil MVP kadetskega, mladinskega prvenstva in prvenstva do 20 let ...
... Torej najboljši med najboljšimi ...
Najboljši so bili Parker, Kirilenko, Navarro, Raul Lopez, Diamantidis, Focis in tako dalje. Vsi so naredili izjemne kariere. Verjetno bi potem pri meni na vrsto prišlo tudi igranje v ligi NBA. Pozneje sem tudi imel ponudbe od tam, a žal ni bil pravi čas, saj sem ravno takrat imel močno pogodbo s Panathinaikosom, s katerim smo osvojili trojno krono. Rodil se mi je tudi sin in nisem bil pripravljen na novo avanturo ter oditi v ZDA in vse začeti znova. Takrat tudi niso bili taki časi kot danes, ko je Evropejcem res nekaj lažje.
Bili ste pobudnik turnirja v Tivoliju, na katerem bodo ob zmajih nastopile tri evroligaške ekipe. Malo bo spet zadišalo po evroligi, a zdi se, da je vlak evrolige v Ljubljani že odpeljal za vedno ...
Težko drugače kot zelo direktno odgovorim na to: po letu dni delovanja v evroligi, v prvaku evrolige, lahko rečem, da je odgovor pritrdilen. Evroliga in klubi v njej so deset svetlobnih let pred nami. Ne njihov in ne interes Olimpije ni, da pride v evroligo in je v njej zgolj zato, da nastopa. Dober primer je Gran Canaria iz lanskega leta, ko se je odpovedala igranju v evroligi, ker se je enostavno treba zavedati realnega stanja. V kolikor nisi konkurenčen, nima smisla siliti na to raven. Boli me, tudi sam pri sebi imam grenak priokus, saj je bila ideja celotnega projekta Cedevite Olimpije igranje v evroligi. Prisotna je bila velika želja, realno stanje in slika pa sta povsem drugačna.
So razlog samo finance ali še kaj drugega?
##PAIDBREAK##
Samo finance. Pri organizaciji kluba in vseh ostalih kapacitetah, od dvorane, letališča, hotelov, je Cedevita Olimpija nad tem nivojem. Na žalost pa je šport danes postal prevelik posel, vlaganja so prevelika, da bi bila lahko Olimpija tekmovalna v evroligi, ne pa, da je samo udeleženka.
Torej je realnost eurocup?
Da, mislim, da je tako. Razen, če bi se v bližnji prihodnosti kaj drastično spremenilo in bi država priskočila na pomoč ter bi to postal državni projekt, kot je v Srbiji, ali pa, če bi se nek močan sponzor postavil ob bok Tedeschiju in ostalim sponzorjem ter se odločil za noro investicijo, kot se recimo zdaj to dogaja v Hapoelu. Tam so začeli vlagati enormne vsote in hočejo v naslednjih treh letih priti v evroligo.
Pa se je takrat, ko ste bili še vi v Olimpiji, zamudil vlak za vstop v evroligo? Takrat bi se morda še dalo priti vanjo, je morda zmanjkalo poguma, tveganja z večjim vložkom? Če bi bili enkrat notri, bi se morda dalo lažje obstati v evroligi.
Tudi, ko si enkrat notri, je praktično nemogoče ostati. Tu je primer Valencie, ki je imela proračun visok 18 milijonov evrov. Mečemo si pesek v oči, na žalost živimo v neki preteklosti in se dejansko ne zavedamo realnega stanja evropske košarke oziroma evrolige v primerjavi z eurocupom. Türk Telekom je imel nor proračun in mu je bilo ponujeno, da vstopi namesto Gran Canarie, pa se ni odločil za to, ker je to res povsem drug par čevljev. Tudi sam osebno sem mislil, da je razkorak majhen, bil sem naiven. Pa ne le jaz, vsi skupaj. Zdaj je to postala čisto druga dejavnost.
Zmago Sagadin včasih še vedno govori, da bi se s pravim načinom dela dalo priti v evroligo. Kaj menite?
Zmagov 'know-how' je bil včasih res izjemno uspešen in je pil vodo. Danes sta njegova Olimpija postala Zvezda ali Partizan. Takrat smo bili finančno mi dosti močnejši od kogarkoli v regiji in se je lahko rekrutiralo mlade igralce ter z njimi gradilo zgodbo. Danes temu ni tako. Če pogledamo povprečno starost igralcev v evroligi, vidimo, da mladih praktično ni. Lastna proizvodnja je padla v vodo. Bazeni v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem, v BiH praktično ne obstajajo več. Mladih igralcev ni več na zemljevidu. Problem vidim v slabih domačih ligah. Koliko pa je domačih igralcev, ki so nosilci in lahko uspešno nosijo breme imperativa rezultata v Zvezdi ali Partizanu? Ne gre.
Lanska sezona Cedevite Olimpije je bila porazna, zdaj v Stožicah obračajo nov list.
Zelo dobro poznam tako Mitrovića kot Mulera. Njima in vsem v klubu želim vso srečo in da bi imeli enkratno ter uspešno sezono.
Prvič se bodo prenovljeni zmaji javnosti predstavili v Tivoliju. Je tudi za vas ta še vedno tako poseben?
Je, in izredno sem vesel, da bodo tekme tam. Vzdušje, ki se ustvari v Tivoliju, je res enkratno in unikatno. Tako zame kot verjetno naše igralce in trenerje bo vse skupaj imelo dosti boljši pridih kot pa v Stožicah, še posebej, če se bodo tribune napolnile.
Na katero/e tekmo/e v Tivoliju pa imate sami najlepši spomin?
Imam nekaj takih tekem: v živo se še spomnim dvoboja z Realom ali pa z Olympiakosom in seveda serijo v četrtfinalu z Virtusom, tisto je bila nora tekma. Nekaj tekem se mi je za vedno vtisnilo v spomin.
Takrat ste igrali tudi proti Panathinaikosu, v katerem ste zdaj športni direktor. Kako bi zdaj po poletju, ko ste si odpočili, opisali prvo leto v tej vlogi, kaj vse se je dogajalo?
Uf, potreboval bi cel dan, da bi povedal vse (smeh). Lahko bi napisal knjigo. Kot vsak projekt se je začelo z norim stresom, pritiskom, rekrutiranjem igralcev, tudi zastavljanjem svojega imena in ugleda. Leto nazaj je bil klub predzadnji v evroligi, ni bil na najboljšem glas in moja naloga je bila, da igralce uspem prepričati v to, da se bo to spremenilo. V prid mi je šlo to, da sem imel identično situacijo pred petimi leti v Cedeviti Olimpiji. Še danes se spomnim tedanjih sestankov z vsemi fanti, od Blažiča, Murića, Zorana Dragića, da ne omenjam tujcev, ki te gledajo samo na osnovi tega, kakšno pogodbo bo imel in kaj mu je kdo povedal o klubu. Prvi del lani v Atenah je bil res ekstremno naporen. Recimo, da smo nekako bili zadovoljni s sestavo ekipe, a smo vedeli, da bomo še posegali na trg. Sezona se je slabo začela, od prvih štirih tekem v evroligi smo trikrat izgubili in čutiti je bilo malo napetosti in nervoze, saj smo vsi pričakovali, da bomo z dobrim uvodom lahko nadaljevali na valu navdušenja in optimizma.
Slab začetek, dober konec. Stvari so se obrnile, PAO je začel igrati vse bolje in šel nato do konca. Kaj se je zgodilo?
Prelomnica je bila, ko je predsednik dal zeleno luč za poseg na trgu, in pripeljali smo Kendricka Nunna. Pred tem je ekipa že rasla, igralci so se vse bolje spoznavali med sabo in s trenerjem ter njegovo filozofijo. Vsi smo bili novi, od mene, trenerjev in 12 igralcev. Potem se je začela renesansa in dvig Feniksa iz pepela. Iz dneva v dan smo rasli, začeli smo spet čutiti spoštovanje ostalih ekip in še bolj strah. PAO je bil znova dober, igrali smo dobro in ko so to igralci nasprotnih ekip enkrat začutili, se jim je to vsedlo pod kožo. Bile so tekme, ko smo zaostajali in bili že v skoraj nemogočem položaju, pa smo jih uspeli obrniti sebi v prid. Bilo je ravno obratno kot na začetku sezone, ko smo dobljene tekme izgubljali. V četrtfinalu evrolige smo imeli serijo z Maccabijem, ki je bila zame najboljša od vseh. Kvaliteta košarke in talent, ki so ga pokazali igralci obeh ekip na petih tekmah, je bil res izjemen. Nič ne bi bilo narobe tudi, če bi se na Final-Four uvrstil Maccabi. Za košarkarske navdušence je bila to ena lepših serij v zgodovini evrolige.
Po zmagoslavju v evroligi je bila pika na i naslov v grškem prvenstvu po zaostanku v finalu proti Olympiakosu z 0:2 v zmagah.
To je posebej dobra zgodba. Po drugem porazu smo imeli sestanek, kjer smo se psihično že pripravljali na četrto tekmo v Pireju. To je norost v celi zgodbi. Sploh nihče ni govoril o tretji tekmi, ampak samo o tem, da moramo zdržati začetek četrtega obračuna, pritisk s tribun. Od prvega do zadnjega nihče ni podvomil, da ne bi osvojili naslova. Na koncu je tako tudi bilo. Sanjska sezona, zdaj pa nas čaka res težko delo dokazati, da smo si to zaslužili in to skušati ubraniti.
Saj ... Če ste mislili, da je bilo prvo leto težko, bo drugo verjetno še težje. Osvojili ste vse, kar se je osvojiti dalo, predsednik bo najbrž hotel, da to ponovite ...
Izjemno smo zadovoljni s tem, kako smo kadrovali. Če smo lani imeli dosti sreče s tem, da nam je uspelo zvabiti Nunna, ki je imel ponudbe nekaj evroligašev, smo letos takoj 'pikirali' na Lorenza Browna. Lani nam je manjkal tak kaliber igralca, nekdo, ki vse ob sebi dela boljše. Po drugi strani smo se lani zavestno odločili, da bomo šli v sezono ob Lessortu z dvema mladima centra, letos pa smo si rekli, da bi ob njem radi imeli močnejšega centra, da mu zmanjšamo minutažo in da v primeru, bog ne daj, poškodbe, ostanemo pokriti. Zato smo pripeljali Omerja Yurtsevena.
Nunn se sliši podobna zgodba kot Yogi Ferrell v Cedeviti Olimpiji v sezoni 2021/22, ko se je po njegovem prihodu začel vzpon, kajne?
Ista zgodba. To je v osnovi moje delo: prepoznati igralca, ki ti lahko obrne sezono in prinese dodano vrednost. Izjemno sem vesel, da mi je to uspelo tako z Yogijem kot Nunnom. Takrat smo bili z Olimpijo pol sekunde oddaljeni od polfinala eurocupa, to dokazuje, da se z dobrim kadrovanjem da storiti marsikaj.
