Kako je mogoče zagledati Luko Dončića v živo na parketu prvič po prekletem tokijskem polfinalu in ne misliti na ... Tokio? Odgovor je v vsej svoji zoprni zapletenosti preprost: ni mogoče. Ko bomo danes sedeli na tribuni dvorane American Airlines Center v Dallasu, bo to kalejdoskop čustev. Nekaj tiste prijetne topline ob vrnitvi na kraj, kjer je bil človek že nekajkrat in kjer je doživel veliko edinstveno lepega, zanimivega, posebnega. Nekaj neizbežne stiske ob zavedanju, kako težko je bilo za nas, vas in ves svet obdobje, odkar smo bili januarja leta 2020 nazadnje tukaj oziroma odkar smo na koncu februarja tistega leta Luko dobesedno nekaj dni pred eno najbolj drastičnih sprememb sveta v zgodovini videli igrati v Miamiju na takratnem slovenskem derbiju. Potem pa je tukaj še preplet ponosa in grenkobe ob spominih na poletje, ko je Dončić samega sebe in svoje mojstrstvo razdajal v dresu s slovenskim grbom na prsih v olimpijskih kvalifikacijah in na olimpijskih igrah. Ponosa, ker ne bomo nikoli pozabili vsega tistega, kar se je dogajalo na pravljični poti do polfinala. In grenkobe, ker taistega polfinala ne bomo preboleli. Ne tistega občutka, ko smo se skupaj s celotno Slovenijo že videli v finalu in se na praznih tribunah arene v Saitami dvignili na noge. Ne tistega občutka, ko se je ustavil čas in smo v stoječi pozi še bolje, kot bi si želeli, videli le prste Nicolasa Batuma. Prej ali slej nam bo dano nekje nekako ponovno srečati tudi njega – in ne znamo si niti predstavljati, kako se bomo počutili. Kadarkoli se bo že zgodilo – ti prsti za blokado Klemnu Prepeliču so večni.
Je pa še kar nekaj igralcev, ki nas kot drobtinice piškotov v tistem romanu vračajo v preteklost, na Japonsko. In ko smo videli, da nam je splet okoliščin za prvega nasprotnika Dallasa na tokratnem popotovanju po Teksasu namenil Washington, smo se le nasmehnili. Če odštejemo Batuma, so namreč povezava, simbolika in spomini težko močnejši, kot če v dvorano priteče ekipa velikega japonskega košarkarskega zvezdnika Ruija Hachimure. Oziroma bi bili težko močnejši, če bi s svojo ekipo dejansko pritekel tudi on. Pa ne bo, ker se je njegovo sprva sanjsko olimpijsko poletje odvrtelo v smeri še hujše, na povsem drugačen način boleče drame, ki je še vedno ne znajo (ali ne želijo) pojasniti.
Skrivnostne težave, skrivnostno »izginotje«
Ameriški Japonec oziroma japonski Američan, za katerim je bila sijajna NBA-sezona, je na domačih igrah imel status športnega božanstva, pa čeprav njegova reprezentanca ni imela realnih možnosti za karkoli. Lahko si le predstavljamo, česa bi bil deležen v polni dvorani, če je bilo vzdušje okoli njega že ob skoraj popolni odsotnosti gledalcev nadrealistično. A kar bi zanj moralo biti najlepše poletje, ki bi ga izstrelilo proti še večji NBA-slavi v izjemno močni ekipi Washingtona, se je skrivnostno odvrtelo v povsem drugo smer.
Hachimura se iz domovine svojih staršev sprva sploh ni vrnil, nato pa je bil neznano kje, ko so Wizardsi iz ameriške prestolnice najprej sporočili, da ga ne bo na začetek priprav, nato pa stopnjevali sporočila o tem, da bo izpustil celotno pripravljalno obdobje, začetek sezone in tudi njen precejšen del. Še pred kratkim je bil Rui skrit očem javnosti, pri čemer pa so vesti o razlogih in njegovem stanju izjemno skope in spoštljivo zavite v smer, v kateri je mogoče sklepati o trenutno največjem tabuju svetovnega in še posebej ameriškega športa: psihičnih težavah. Washington ligi in medijem – kar zahtevajo ameriška pravila – na nobeni točki ni prijavil nobene poškodbe ali fizičnega razloga za Hachimurovo odsotnost, tukajšnji novinarski kolegi pa nekako krmarijo med velikim zanimanjem za dogajanje okrog košarkarskega samuraja in diskretnostjo. Pri čemer pa je v zadnjem tednu vendarle nekoliko lažje, kajti četudi z nekaj mišicami in nasploh kilogrami manj na še poleti vzorno izklesanem telesu, se je Rui začel pojavljati v javnosti in tudi individualno trenirati. Ni še nared za neposredne boje na igrišču za trening, še manj za potovanja ali tekme, toda nihče ne skriva navdušenja ob posnetkih njegovega zelo uspešnega metanja na koš. In korakov, s kakršnimi bi se v doglednem času vendarle moral vrniti tudi v tekmovalni pogon – četudi se marsikdo resno sprašuje, kako in kdaj bo ujel tisto izjemno formo s konca prejšnje sezone.
Človek ob tem vendarle pomisli na to, da je izgubiti polfinale olimpijskih iger z blokado v zadnji sekundi boleče – a da je to vendarle šport ter da so hujše težave in bolečine drugje in drugačne. Ko bomo danes videli nasmejanega Luko, pripravljenega navdušiti domačo dvorano, pa bomo to spoznali še v večji meri in še bolj neposredno.
Zadnji dnevi, ki so spremenili vse
Navijači Dallasa svojega velikega ljubljenca seveda pričakujejo zelo nestrpno na več ravneh in v več pogledih. Ko so ga na tukajšnjem parketu gledali nazadnje, so približno štirideset sekund pred koncem tekme, na kateri so Mavericksi veličastno premagali Denver, onemeli. Da, bil je to tisti trenutek, ko sta jo skupila Dončićeva gleženj in koleno ter ga od njegovih oboževalcev oddaljila tako in drugače. Zanimivo, Dallas je tako ali tako odhajal na enega najdaljših nizov gostujočih tekem in za ameriške razmere se je tukajšnjim košarkarskim navdušencem zdelo, da Luke že tako ne bodo videli celo večnost. Če so pri tem mislili, da ga ne bodo videli v živo, pa ga je poškodba oddaljila še na drugačen način. Prva tri gostovanja so se vlekla kot neskončnost, ob treh porazih še toliko bolj. In ko je prišel tisti trening, na katerem se je zdelo, da se je Lukova poškodba še poslabšala, je vse skupaj postalo še bolj mučno.
A nato je vse spremenilo tisto sredino zgodnje jutro po slovenskem času: Dončić se je vrnil, vrnile so se njegove mojstrovine, vrnil se je njegov nasmeh, vrnila se je Dallasova zmagovita pot. In če so mnogi proti današnji (po slovenskem času bo seveda na sporedu v prvih urah jutrišnjega dne) tekmi pogledovali s strahom pred razmerjem zmag in porazov 9:9 ter vrnitvijo na začetek, imajo zdaj Mavericksi 10:7, kar naenkrat pa so na stavnicah postali tudi favoriti za nocojšnjo zmago. Ne samo zaradi Lukove losangeleške vrnitve in sijajne igre celotne ekipe na čelu s Slovenčevo navezo z vse boljšim Latvijcem Kristapsom Porzingisom.
Če je Washington tudi brez Hachimure veljal celo za največjo uspešnico prvega ducata tekem letošnje sezone, pa je nato ekspresno nanizal nekaj porazov, izgubil svojo očarljivo igro in zdrsnil s prvega na četrto mesto v vzhodni konferenci. Namesto ene najbolj vročih ekip, kot s(m)o jo napovedovali še pred enim tednom, se je iz prestolnice na pot odpravilo moštvo, v katerega so se prikradli dvomi. Ko to berete, pa že veste, kako je na to moštvo in na te dvome vplivala pretekla noč. Pred prihodom sem so se Wizardsi namreč ustavili na Dallasu najbližjem gostovanju – ki pa ni v Teksasu, temveč v Oklahoma Cityju kakšnih 350 kilometrov severno od najbolj slovenskega košarkarskega mesta ZDA.
