Kupovati ali ne kupovati – to ni vprašanje

V Združenih državah Amerike se je ravno iztekal zahvalni dan, ko sem v Ljubljani sedel na letalo za Frankfurt ter se zanašal na nemško natančnost in organiziranost, da bom na najbolj prometnem evropskem letališču tudi v teh novih razmerah maničnega pregledovanja neštetih papirjev ujel mnogo večjo jekleno ptico v smeri Teksasa. Američani so po ogledu tradicionalnih večernih derbijev ameriškega nogometa, ki zaokrožijo celodnevno praznično dogajanje v ligi NFL, ravno razmišljali, kako se spraviti spat, da glava ne bi bila pretežka od alkohola, želodec pa ne od purana, brutalno močnih omak, krompirjevega pireja in neizbežnih sladkih brusnic.
Bil je idealen trenutek za potovanje onstran velike luže. Ko so 8. novembra končno dovolili v državo cepljenim (za nameček pa poleg tega še nujno testiranim ali pred kratkim prebolelim), so se pripravili na velik bum, ki se je zgodil v prvi polovici tega tedna. Ogromno izseljencev v Evropo in njihovih potomcev je po skoraj dveh letih zaprtja za tako težko pričakovano pot izbralo ravno obdobje okrog velikega slavja, ki ga od zadnjega novembrskega četrtka vedno podaljšajo prek vikenda. Če k medcelinskim romanjem dodamo še vedno rekordne notranje premike, sta bila torek in sreda na ameriških letališčih kaotična, petek pa njuno popolno nasprotje. V petek so bili čisto vsi pač še vedno tam, kjer so bili v četrtek – če so jim že hodili po glavi kakšni premiki, pa so bili to premiki proti veleblagovnicam in nakupovalnim središčem.

Jasno, že včeraj smo razpravljali o tem, da zahvalnemu dnevu, ki ga pri nas ne poznamo v obliki in na datum ameriškega »Thanksgiving«, sledi pri nas posvojeni, pa četudi ne preveč dobro interpretirani Black Friday. Črni petek. Sveti dan potrošnikov, o katerem krožijo številne lažne spletne novice (kot dandanes še o premnogih še precej pomembnejših rečeh) na temo nekdanje prodaje sužnjev, tukaj prinese resnično masovno, divjo, neobvladano, a tudi čisto zares noro poceni odprodajo iztekajočih se kolekcij. Le kako me torej ne bi prešinilo, da bom v Dallasu pristal ob dveh popoldne po tukajšnjem času in da metro z letališča na poti do središča mesta ustavi vsaj pri štirih središčih drugačne vrste – nakupovalnih. Tudi zaradi – bodimo iskreni – lovljenja izjemno poceni letalske vozovnice, z nekaj spretnega špekuliranja kupljene še med zaprtjem države, sem napakiran izjemno lahko, okretno in prilagodljivo. Zato bi bilo povsem izvedljivo narediti seznam in se v teksaški črni petek na glavo vreči tako, kot bi se za ta dan spodobilo. In kot bi zagotovo storili mnogi.
Tudi jaz? Ne. Pravzaprav odločitev sploh ni bila težka, vse skupaj sploh ni bilo vprašanje. Sem nakupovalec povsem drugačne vrste, drugačnih trenutkov, drugačnih – četudi včasih tudi finančnih – ugodnosti. Taki trenutki bodo prišli tudi tukaj, tudi tokrat. Ne bodo pa črnopetkovski. Kajti včeraj sem hotel mirno, s polnimi pljuči zajeti udobje in ugodje vrnitve. Nato pa zgolj spokojno sesti nekam, kjer – kot pravi tista uvodna pesem tiste serije – vsi poznajo moje ime. Dobesedno – verjeli ali ne.