Morda boste rekli, da ni pomembno, a nekaj nas na tako imenovanih naši prostorih veže in pred obiskom zadnjega nemškega treninga sta nas zelo zanimali dve stvari. Kako gre Alanu Ibrahimagiću, rojenemu v Beogradu, nekaj časa živečemu v Bosni in nato oblikovanem v Avstraliji in Nemčiji jezik, ki mu mi še vedno pravimo srbohrvaščina, in ali se čuti povezan s košarko v državah nekdanje Jugoslavije, ki jo kot edina zdaj tukaj predstavlja Slovenija.
Nekaj pridobljenih informacij si je nasprotovalo, a novi nemški selektor je hitro razblinil vse dvome. Ne samo da govori skoraj tako dobro, kot da bi še vedno živel v domovini svojih staršev, temveč je tudi z velikim veseljem tako opravil del medijskih nastopov. Iz nekega razloga se nam je zdelo prijetneje in topleje kot v nemščini ali angleščini, njemu pa tudi. Sploh zato, ker je njegovo navdušenje nad nekdanjo skupno državo iskreno in pristno ter bi danes navijal za Slovenijo, če bi igrala proti komurkoli drugemu.
"Imamo veliko orožij. Lahko zadenemo na različne načine, nimamo samo dveh košarkarjev, nimam samo Schröderja in Wagnerja. Imamo tudi močno klop, mislim, da smo zelo nevarni tako v obrambi kot v napadu. Igramo na tekmah, na katerih moraš biti zbran od prve do zadnje minute. Na tekmi Slovenija - Italija smo videli, da so Italijani slabo začeli in se niso več pobrali. Vse je možno, moramo biti zbrani," je v angleškem jeziku zbranim novinarjem govoril Ibrahimagić, nato pa v popolni srbščini nadaljeval: "Luka je tipičen predstavnik stare jugoslovanske košarke. Seveda čutim nekakšno povezavo, na teh področjih sem odraščal. Vedno smo navijali za naše reprezentance. Vedno sem vesel, ko zmagujejo ekipe iz nekdanje Jugoslavije, tudi Slovenija. O Lukovih strelskih sposobnostih vemo vse in zelo dobro jih kaže na tem prvenstvu. Proti Italiji sem bil navdušen predvsem, kako je Luka v zadnji četrtini reševal podvajanja v obrambi in vedno našel prostega igralca. Pa čeprav praktično nihče od njih takrat ni zadeval in se je Slovenija spravila v rezultatske težave."
