Nemci so pozabili, predsednik Fibe ne - to je Dončićeva Slovenija in to si zasluži!

Točno pred 20 leti sta ti dve reprezentanci igrali v izločilnih bojih EuroBasketa v Beogradu, in če ste vsaj šest ali sedem let starejši od tega časovnega obdobja, potem se zelo dobro spominjate - marsičesa. Nismo sicer oboževalci obravnave nekih starih dvobojev, ki z aktualnimi ponavadi nimajo nič zares skupnega, a tokrat se zaradi neverjetnih vzporednic temu res ni mogoče upreti.

Sploh ker je tako zelo zanimivo spremljati velik del Nemčije oziroma nemške košarkarske javnosti, za katero se zdi, da je na takratno realnost pozabila. Bila je to realnost, v kateri smo bili v Sloveniji prepričani, da imamo eno najmočnejših ekip v Evropi - močno na vseh položajih, kadrovsko široko in globoko, pravi prototip za osvajanje kolajn na velikih tekmovanjih. In Nemčije nismo videli kot resne ovire na tej poti.

Seveda smo vedeli, da ima Dirka Nowitzkega, najboljšega evropskega košarkarja tistega časa in enega najboljših na svetu. A njegov spremljevalni ansambel je bil v naših očeh približno tak predmet zaničevanja, kot je v nemških zdaj spremljevalni ansambel Luke Dončića. Pri čemer nekateri celo do igralca, ki dominira še bolj kot njegov poznejši mentor Dirk pred 20 leti, ne kažejo niti približno takega spoštovanja, kot smo ga v Sloveniji do legende - kako nore zgodbe piše šport - Dallasa.

Ironija vseh ironij je v Beogradu bila, da je Slovenija Nowitzkega ustavila precej bolje kot kdorkoli, kar bi po vseh naših predvidevanjih moralo več kot zadostovati. A ni, kajti plačali smo ceno podcenjevanja fantov, ki so bili za Dirka pripravljeni narediti vse, iti na glavo v ogenj brez razmišljanja in so takrat odigrali tekmo svojih življenj. Da bi se jim on nato odkupil z eno od tekem svojega.

Namreč tisto, s katero je v polfinalu praktično sam premagal zvezdniško Španijo, ki se je že videla v finalu, morda pa celo tudi na najvišji stopnički. Ker je šport res edinstven, pa je nemška ikona nor met za minimalno zmago zadela z veličastno potezo v svojem slogu čez roko obupanega Jorgeja Garbajose, ki tokratno evropsko prvenstvo spremlja z najboljšega sedeža v dvorani in v vlogi predsednika evropskega dela Fibe.

On se zelo dobro spomni, kaj pomeni imeti opraviti z ekipo enega superzvezdnika, ki je pripravljen narediti vse za svojo državo in svojo ekipo, ter bojevitih posameznikov, ki so poleg tega pripravljeni narediti tudi čisto čisto vse zanj. Tudi mi se zelo dobro spomnimo. Nemci pa so očitno v veliki meri pozabili, da je njihova reprezentanca takrat bila to, kar je danes naša. Točno to. Da, Lukova Slovenija je kot Dirkova Nemčija, ki je kot taka prišla celo do nekaj medalj. In zasluži si tako obravnavo, tako spoštovanje.