Če govorimo o nas, predstavnikih slovenskih medijev, boste hitro našli koga, ki bi si želel, da bi od Luke imel več. Ne moremo reči, da niso vse želje legitimne in da jih moramo razumeti. Toda po drugi strani je morda na vse skupaj treba pogledi drugače in se zavedati, kako zelo veliko mi - in s tem vi - dobimo v primerjavi s primerljivim zvezdnikom v kakšni primerljivi državi. Tako na primer zelo v oči bodejo ugotovitve, ki jih pod črto senzacionalnega izpada svoje reprezentance v osmini finala EuroBasketa vlečejo srbski novinarski kolegi.
Zanje seveda trikratni MVP lige NBA Nikola Jokić pomeni to, kar za nas pomeni Dončić, zato so zelo previdni, ko mu namenijo kakršnokoli kritiko. A s cmokom v grlu vendarle morajo kdaj pa kdaj priznati, da bi si zelo želeli imeti nekoga, kot je - Luka. Kot so previdno, a odločno zapisali Srbi, Jokić skozi celotno reprezentančno akcijo od priprav do zadnje tekme tukaj v Rigi srbskim novinarjem, s tem srbskim medijem in s tem srbski javnosti ter navijačem ni namenil - verjeli ali ne - niti ene same samcate besede. Ni bilo novinarske konference, ni se ustavil v tako imenovani mešani coni, ni bilo nobene izjave po treningu. Nič od nič. In ni se zgodilo prvič. Skrušeno in ponižno - čeprav bi si za dobro svojega poklica in jasnosti lahko drznili še nekaj več poguma - se predvsem bojijo, da sploh ne bo več prišel nastopat za Srbijo, kar se je v nasprotju z Luko že zgodilo. In tako skrušeno in ponižno ugotavljajo, da Nikola medijev pač ne mara in da verjetno tudi v ZDA ne bi bil kar naprej pred mikrofoni, če to tam ne bi bilo obvezno. Da, obvezno.
V Ameriki je pač tako, da ne samo da imajo novinarji zagotovljene izjave, temveč najbolj ugledni med njimi po vsaki NBA tekmi izbirajo sogovornike in velike zvezde so na vrsti ves čas. V Evropi je drugače, dejansko pravil ni in dejansko se nikomur ni treba z novinarji pogovarjati niti enkrat samkrat. S tem pa ne z vami, kar vas še kako zadeva. Oziroma da jih ne, govorijo le precej zagrenjeni posamezniki brez zavedanja, kako in zakaj pri teh stvareh sploh gre. Če bi Luka tako hotel, torej ne bi vse poletje slišali niti njega, pa tudi ne brali njegovih izjav in ga videli v kakšni drugi vlogi kot zgolj med tekmo. Seveda bi to zelo pogrešali, pa če ste pripravljeni priznati ali ne. Tega pa Luka nikakor noče. Ne samo da je brez izjeme Sloveniji na voljo za igranje, nam in vam je na voljo tudi za nastope drugačne vrste. V enem mesecu, odkar se je pridružil reprezentanci, ga je imel kdorkoli od nas priložnost vprašati karkoli - že petkrat.
Pa ne samo to, le enkrat je bil na voljo tako slovenskim kot tujim medijem, kar štirikrat pa slovenskim - vključno po obeh zadnjih najbolj odmevnih tekmah proti Izraelu in Italiji. To ne samo da je obnašanje, neprimerljivo z Jokićevim, temveč gre za razpoložljivost, o kakršni ni mogoče sanjati ob delu z Janom Oblakom ali Benjaminom Šeškom, pa tudi ne z občutno manjšimi zvezdniki - domačimi in tujimi. Seveda si ima vsak pravico želeti več - karkoli pač hoče. Vendar se je najprej res treba zavedati, kaj sploh imamo. Pa tudi zakaj imamo. Luka je namreč resda precej tiha in redkobesedna osebnost, a tudi neverjetno odgovorna. Zaveda se, kaj pomeni njegov glas ne samo v ekipi in na igrišču, temveč tudi v javnosti. Zaveda se, kako veliko da Sloveniji tudi s tem, da je on tisti, ki vam pojasni določene stvari, in da imamo mi kot slovenski mediji priložnost redno delati z našim največjim športnim zvezdnikom. Hkrati pa je to nov dokaz, kako dobro se Dončić počuti v okolju, kjer ga obkrožajo ljudje, ki jim zaupa - od selektorja do predstavnika za stike z mediji.
