Začela se je seveda nekje in z nekom - pravzaprav več njimi -, ki z njim niso niti posredno, kaj šele neposredno povezani. Na osi med Milanom in Srbijo, kjer so vodilni možje tega kluba in legendarni - sploh od njega in njegovih polnih ust časti bi pričakovali mnogo več - trener Ettore Messina v navezi z agentom Miškom Ražnatovićem prišli do genialne ideje in Sloveniji vzeli tako Vlatka Čančarja kot Josha Neba. Slednje je bil celo dvojni udarec, kajti za nameček je podla informacija prišla prepozno, tako da je naša reprezentanca na eni strani ostala brez naturaliziranega igralca, ki ji je skozi mesece obljubljal nastop zanjo, na drugi strani pa ga ni mogla nadomestiti z novim. In ni imela druge možnosti, kot da po devetih letih za pomoč prosi večkrat v skrajno nehvaležno vlogo postavljenega Alena Omića. Vse smo slišali o tem.
Da je bil pripravljen svojim dolgoletnim prijateljem pomagati kljub vsem udarcem preteklosti in kljub temu, da je bil ob klicu dva dneva pred družinskim dopustom. Vse smo slišali, a tudi vse videli. In ob tem, kar še vidimo, se lahko Milanu le zahvalimo za vse, kar je na lastni koži občutila tudi - kako ironično - Italija. Ob vsem, kar danes vemo o Nebu, smo lahko trdno prepričani, da Sloveniji ne bi dal tega, kar ji daje Alen. Ker šport in igranje za ekipo sta več kot to, kar pravijo Miškove tabele in tržna vrednost. Josh niti v sanjah ne bi mogel dati toliko več točk in skokov - če sploh kakšno ali kakšnega -, koliko Alen daje več duše.
Še več, Omić je poosebljena duša. Omić je ljudina, če lahko (in seveda lahko) uporabimo besedo, ki v slovenščini tako zelo manjka in ji ne mislimo iskati slabega približka. To lahko vidite v vsakem trenutku in na vsakem koraku že od doma, kaj šele tukaj na prizorišču dogajanja. Hvala torej še enkrat, Milano. Hvala, Ettore. Hvala, Miško. Bil je to najboljši nateg vseh časov, to vam zagotavljamo. In opravičilo Alenu. Veliko. Pa ne zato, ker mislimo, da je ali bo kdorkoli karkoli naredil narobe pri tem, da ga 9 let ni bilo v reprezentanci - in ga v prihodnje verjetno spet ne bo. In tudi ne zaradi česa, na kar bi lahko mi ali kdorkoli drug vplival. Preprosto zaradi trapastega sistema, v katerem mora človek, ki živi in diha Slovenijo, igrati z enakim statusom kot ameriški najeteži, pri katerih se včasih celo zdi, da niso čisto prepričani, za katero državo igrajo.
