Po veliki nedeljski zmagi nad Italijo so trenirali le štirje slovenski reprezentanti – Leon Stergar, ki je v osmini finala igral zelo malo, in trije, ki sploh niso stopili na parket. Že videti to, kakšna je bila intenzivnost delov treninga, ki jih je vodil St. Jean, je povedalo vse o tem, da se pomočnik pri Lakersih ne postane po naključju.Če le malce pretiravamo, bi marsikdo pomislil, da gre za štiri glavne adute v zadnji minuti velikega finala. Za St Jeana je več kot očitno vsak med tekmovanje, vsaka vaja boj med akterji, vsaka sekunda preseganje samega sebe in tekmecev – četudi v tem primeru lastnih soigralcev.
Fante je spravil na obrate, na katerih je od njih vse teklo in je bil ustvarjen vtis, kot da zmagovalcu intermega strelskega tekmovanja pripada kakšna zares vredna zlata kolajna. Najbolj pa se nas je dotaknilo, ko je naša šaljiva pripomba postala vse kaj drugega.
"Daj, tri moraš zadeti. Daj, kamere tečejo in te snemajo," je vpil – v najboljšem pomenu tega izraza – St. Jean. In seveda nam je v naši miselnosti ob tem ušlo "Pa brez pritiska." Kot da bi bile kamere nekaj slabega in kot da bi koga postavljale v nelagoden položaj, v katerem ne želi biti. Američanova miselnost je, seveda, ravno nasprotna. "Z vsem pritiskom tega sveta, zato pa smo tukaj," je izstrelil kot iz topa.
Zagoto vložek, ki da misliti. In pove ogromno o tem, kaj kombinacija tega strokovnjaka s preostankom našega štaba in z bogatimi izkušnjami ter vodstvenimi sposobnostmi Luke Dončić daje tej zelo specifični, zelo posebni in vse bolj uspešni slovenski reprezentanci. Ki je bila sprva zgolj ekipa Luke Dončića, zdaj pa ideja o igranju proti njej kot celoti ne diši nikomur več. Tudi mogočni Nemčiji ne.
