Pričakovani del odzivov srbskih časnikov, ki so na jutro izrazite vremenske ohladitve (v četrtek je bilo še več kot 35 stopinj, dan pozneje komaj nad 20) izšli v Beogradu, je enak pričakovanemu delu odzivov javnosti. Čeprav se evropsko prvenstvo sploh še ni začelo, država žubori in utripa na obratih, kot da je njena reprezentanca že v sklepnem boju za odličja. Razumljivo. Čeprav srbski selektor evforijo miri in strokovnjaki opozarjajo s primeri iz preteklosti, ko so se izraziti favoriti močno opekli, je evforija logična. Srbija, ki je pred letom dni seveda bila na pragu epske zmage nad eno najmogočnejših zasedb ZDA v zgodovini, deluje še močneje, še mogočneje, še bolj rušilno. Kar je Slovenija tako boleče občutila z vsem, kar je v četrtek zvečer bilo, in z vsem, kar bi - bodimo iskreni - lahko bilo, če bi Srbi ves čas igrali z vsemi aduti in na vso moč. Mediji in javnost vse to pompozno poudarjajo in se EuroBasketa veselijo kot že dolgo ne.
Hkrati pa je vzdušje izjemno prizanesljivo do Slovenije. Čeprav bi v duhu lokalnega rivalstva lahko pričakovali zbadanje, ostre in strupene puščice ter veliko pikrih pripomb in zaključkov - navsezadnje reprezentanci na tekmovalni ravni imata nekaj neporavnanih računov -, tega skorajda ni. Celo z najbolj običajnih naslovov kakšnega naključnega taksista ali natakarja, od koder zbadanje pride že po folklori, prihaja predvsem izrazita prizanesljivost. Niti ne kakšno pomilovanje, Srbija praktično kot celota enotno ugotavlja, da Sloveniji posebej po dogodkih z Joshem Nebom in Vlatkom Čančarjem izrazito primanjkuje kakovosti, da bi lahko bila enakovreden tekmec tako na parketu kot v pikrih debatah. Spoznanje je morda žalostno, je pa realno. In čeprav tega iz spoštovanja do slovenskih košarkarjev ne bi nikoli rekli sami, še manj pa to lahko pričakujemo od sicer realnega in kritičnega (sploh v nastopu po tekmi) selektorja Aleksandra Sekulića, neka zelo prisotna srbska opazka resno daje misliti.
Namreč da če bi eden ali drugi selektor izbirala 12 potnikov na prvenstvo iz nabora obeh reprezentanc, da bi izbrala enako. Namreč da bi tudi Sekulić izbral Luko Dončića in - enajst srbskih košarkarjev. Kot rečeno, do tega se ne bomo povsem opredelili, naj obleži tukaj oziroma obvisi v zraku. Hkrati pa lahko služi - če kaj takega po zares bledi podobi v takem ambientu take tekme sploh še potrebujejo - kot dodatna motivacija, lahko tudi brca v zadnjo plat Slovencem za to, da na EuroBasketu pokažejo in dokažejo kaj drugega. V tem duhu pa Srbija tudi tako zelo priljubljenega, celo oboževanega Luko Dončića ne sodi v smislu nekoliko slabše strelske predstave ali kakšnega njegovega neuspeha. Ravno nasprotno - njegovo frustriranost nad soigralci, o kateri je govoril tudi Sekulić, tukaj dodatno izpostavljajo in skušajo čim bolj podčrtati. Pravzaprav so ga v bran vzeli bolj kot kdorkoli v Sloveniji. Tudi zato, ker želijo čim bolj poudariti neki drug vidik njegove tukajšnje prisotnosti.
Vidik, zaradi katerega lahko prebrskate srbski del svetovnega spleta, srbske trafike in srbske kavarne, pa boste ob imenu našega najslavnejšega športnika vseh časov v največjem številu primerov naleteli na eno in isto besedo. Veliki. Zaradi vseh oblik izkazanega spoštovanja do srbskih nasprotnikov in srbskih gostiteljev, predvsem pa zaradi odnosa do srbskih otrok. Da, tudi Ognjene Jokić, hčerkice trikratnega MVP lige NBA. A predvsem do vseh, ki so se na tak ali drugačen način želeli Luki približati iz povsem drugih svetov. V dvorani se je dogajalo marsikaj, v precejšnjem neredu je bil marsikdo pogosto marsikje, kjer ne bi smel biti. A Luka je razumel vse - tudi otroke, ki so se nekako uspeli znajti celo na parketu. Pa vse do tistih, ki niso zmogli take iznajdljivosti. "Verjetno ne bo držalo povsem dobesedno - a zgolj zato, ker to niti teoretično ni mogoče. A če bi govorili na splošno, lahko kot resnico sprejmemo, da je veliki Luka uresničil željo vsakega malčka v tej dvorani. Takega spoštovanja do oboževalcev in take temeljitosti, da ne bi pozabil nikogar, še nismo videli," ugotavljajo srbski kolegi. In rajši zamolčijo, a namignejo, da Jokić takega potrpljenja in občutka ni imel nikoli, kaj šele s sedanjim statusom. Seveda je mega zvezdnik Denverja tukaj neskončno priljubljen - a ta neskončnost ima nekaj razpokic, ki jih ne najdemo pri srbskem kapetanu Bogdanu Bogdanoviću in ki jih - tako Srbi - ne najdemo pri Luki. In čeprav ima stvar trenutno tudi politični vidik, predvsem mislijo na brezmadežno zgodovino pripravljenosti igrati za reprezentanco in popolno razpoložljivost, ko gre za oboževalce na še tako neprimernih mestih in v še tako neugodnih trenutkih.
