SRBIJA - SLOVENIJA 106:72
(33:23, 64:36, 91:56)
Beograd - Dvorana Arena, gledalcev 20.000, sodniki: Belošević, Prpa, Pešić (vsi Srbija).
SRBIJA: Petrušev 2 (0:1), N. Jović 18 (1:1), Bogdanović 14, Vukčević 10 (4:8), Dobrić 3, Jokić 10 (2:2), Micić 6, Gudurić 9 (3:3), S. Jović 2, Avramović 8 (4:5), Milutinov 11 (5:7), Davidovac 5, Topić 8 (2:2). Selektor: Svetislav Pešić.
SLOVENIJA: Krampelj 5 (1:2), Padjen 3, Nikolić 2, Prepelič 10 (2:3), Murić 2, Radović 13, Hrovat 9 (1:1), Ščuka 2, Omić 4 (2:2), Stergar 5 (1:3), Dončić 17 (7:9). Selektor: Aleksander Sekulić.
Prosti meti: Srbija 21:29, Slovenija 14:20.
Met za dve točki: Srbija 26:35, Slovenija 14:32.
Met za tri točke: Srbija 11:22 (Bogdsanović 4, Micić 2, Gudurić 2, N. Jović, Dobrić, Davidovac), Slovenija 10:40 (Radović 3, Prepelič 2, Hrovat 2, Dončić 2, Padjen).
Skoki: Srbija 47 (40 + 7), Slovenija 24 (17 + 7).
Osebne napake: Srbija 22, Slovenija 25.
Pet osebnih: /.
"Oprostite, stranišče je pokvarjeno in zaprto," se je uslužbenec bencinske črpalke smrtno resno nagnil izza pulta, kot bi res želel pomagati in kot bi mu bilo najbolj iskreno žal. Bilo je takoj čez hrvaško-srbsko mejo v smeri Beograda in seveda se je vaš poročevalec vljudno zahvalil, se obrnil na petah in ob korakanju proti izstopnim vratom že delal načrt, kako bo potrpel do naslednjem priložnosti. "Ma kam greš, zafrkavam te," pa se je ponovno oglasil prej omenjeni gospod, le da je uporabil bolj vulgarno besedo, predvsem pa je govoril glasneje, mednarodni standardi vljudnosti in prijaznosti pa so se povsem umaknili srbskim. Tikanje, kletvice, zbadanje v slogu starega znanca, vse pa z namenom takoj odpreti temo, ki jo je sogovornik očitno takoj izbral, ko je opazil slovensko registrsko oznako. "Dobro sem te, ha? Tole je bilo za dve točki, 2:0 torej za nas - a brez skrbi, zvečer nadaljujemo in bo še mnogo več," je sijajno navezal na večerno tekmo, iz priloženega pa ste glede na slog in nastop črpalkarja verjetno že uganili, da je sledila najbolj klasična opazka za to priložnost. Namreč da bi njihova Srbija našo Slovenijo premagala še precej bolj, če za nas ne bi igral njihov Dončić. Tako pač je, najbolj nesmiselna in vnaprej izgubljena bitka je tukaj spraviti se kogarkoli prepričevati, da je resnica drugačna in da je pri Luki kljub vsem znanemu poreklu po očetovi strani prav posebej očitna na vsakem koraku. Ne da bi se želeli spuščati v stereotipe, je splošna srbska percepcija pri teh stvareh tako enoznačna, zakoreninjena in neomajna, da je ne bi moglo spremeniti nekaj naslednjih generacij, kaj šel nekaj naših - ali vaših - stavkov. Tako pač je. In hkrati ravno iz tega izhaja dodatna privlačnost in odmevnost sinočnjega spektakla, ki je bil za Srbe mnogo več kot obračun njihove imenitne reprezentance na čelu z nacionalnim junakom in trikratnim MVP lige NBA Nikole Jokica s še enim globalnim košarkarskim mega zvezdnikom. Za Srbe je bilo to mnogo več, bilo je obet srečanja njihovega heroja z enim največjih, če ne kar največjim - še enkrat, v sferi njihovega dojemanja - izgubljenim sinom.
Ni dvoma, čigav je - a tudi, kako mu je tu
Seveda se Luka tukaj počuti odlično. Nikakor ni njihov, toda oni so v več pogledih prav tako njegovi in vedno nadvse rad pride sem. Tukajšnja kultura mu je blizu, tukajšnjo popularno glasbo je naredil svetovno slavno - sploh to velja za nekaj komadov in njihovih izvajalcev -, vrti jo po najbolj imenitnih dvoranah sveta, da ne govorimo o njegovi navezanosti na enega od tukajšnjih slavnih klubov - Crveno zvezdo. Zagotovo si je že pred časom včerjašnji datum podčrtal skorajda enako intenzivno, kot so si ga podčrtali oni, in to kazal tudi s svojim vedenjem od dobesedno prve minute, ko je stopil na srbska tla. Ko je skupaj s preostankom ekipe priletel z redno linijo prevoznika Air Serbia (o tem, da našega dragulja ne more peljati naš nacionalni letalski prevoznik, rajši ne bi), se je prepustil povsem običajnemu protokolu prihoda in z veseljem padel v objem navijačev, ki so se zbrali že na letališču. Fotografije, podpisi, objemi brez predvidenega termina za to so Srbe in Srbijo navdušili. Pa čeprav - roko na srce - česa drugega od svojega Luke tudi niso pričakovali. Odmev v mediji je bil temu primeren, o izraziti specifičnosti dvoboja, njegovega dojemanja in celotnega položaja pa veliko pove podatek, da je bil zanimanje za slovenski sredin večerni trening večje kot za predhodnega srbskega, odmevnost pa je bila večja z dvakratnikom. Vse, čisto vse je bilo povezano z Luko oziroma so se v zgodbah in zgodbicah drugi pojavljali le, če so bili ... kje blizu njega in pač povezani z njim. V Srbiji takega stanja ne pomenijo in kot pribito drži podatek, ki se je sprva komu morda zdel pretiran - namreč da bi za sinočnjo tekmo lahko prodali tudi več kot 100 tisoč vstopnic. "In videli boste, dvorana bo sicer navijala za zmago Srbije, a bodo Lukov prihod, Lukove akcije, celo Lukovi koši na škodo naše reprezentance pozdravljeni praktično enako kot vse, kar bo naredil Nikola Jokić," so nam ob tem zagotavljali naključni in načrtovani sogovorniki - in že dolgo nas ni kaj tako zanimalo kot odgovor na vprašanje, ali imajo prav oziroma ali je priljubljenost največjega slovenskega športnega zvezdnika vseh časov v Beogradu in Srbiji res lahko tako edinstveno izjemna.
Špalir, ekstaza in prizori brez primere
Še bolj kot v Ljubljani ali Los Angelesu - in navsezadnje še bolj kot v najboljših časih nikoli pozabljenega Dallasa - je bilo dogodek zase že ogrevane. Če so na eni strani vsi želeli videti Jokića, je bila želja videti in doživeti Dončićevo rutino enaka, videti oba skupaj in njuno neizbežno prvo srečanje na beograjskem parketu pa je preseglo vse. Nihče ni zares dojemal, kot da se tekma začne ob osmih. Kot da bi spremljali vse tekme lige NBAM so vedeli vse o Nikolovih navadah$ pa tudi čisto vse o obdobju od 65 do 55 minut pred prvim sodniškim metom, ki si ga po pravilu kot svojega za mete, vragolije, stave in druženje z oboževalci vzame Luka. Vedeli so, kaj počnejo, in zadeli so v polno. Oziroma je bil Luka pač Luka in je v beograjski Areni sprožil točno to, zaradi česar bi za srečanje Slovenije in Srbije menda lahko prodali tudi več kot 200 tisoč vstopnic. Vemo, rekli smo 100, a tukaj so si ob videnem hitro premislili. Če se je Jokić ogrel, še preden so dvorano odprli za javnost, in ga navijači lahko gledajo zgolj tik pred tekmo ter na njej, Luka Dončić ostaja zvest samemu sebi in svojim navadam. Njegovi srbski oboževalci so dobro vedeli, kdaj ponavadi pride na parket, zbrali so se v množicah in Luka jim ni ostal dolžan. Prizori so bili imenitni. Kot nalašč se je ogromno srbski navijačev že zgodaj začelo postavljati in razporejati tako, da je eden z dresom katerega od srbskih zvezdnikov stal zraven drugega v Dončićevem. Predvsem mladi, celo otroci, da se človeku res orosi oko in da se spomni, zakaj pri športu pravzaprav gre oziroma kaj je tisto najbolj pomembno. Že Lukov prihod je bil edinstven. Oboževalci so viseli od povsod, vzklikali njegovo ime, Luka je vstopil skozi špalir, v katerem je med vsesplošnim navdušenjem tudi podelil kar nekaj tako imenovanih petk. Prizor je bil tako čudovit, da se eden od varnostnikov ni mogel zadržati - srbski možakar je vzel mobilni telefon in vse skupaj posnel. Njegov šef je bil sprva jeze, nato pa spoznal, da je vse skupaj večje tudi od njega.
Zelo neprijeten razplet v morju prijetnega
Med ogrevanjem je imel Dončić na sebi ves čas vse oči, vse objektive telefonov, vse vzklike. In vsi so vedeli, da bodo dobili še več. Da ko bo Luka opravil s svojo rutino, bo neizbežno sledilo podpisovanje, fotografijranje, druženje s srbskimi navdušenci, ki ga obožujejo skoraj tako zelo, kot obožujejo svojega Nikolo Jokića in kot slovenski navdušenci obožujejo svojega Luko. In res. Luka je tudi v Beogradu naredil čisto vse za to, da bi lahko z oboževalci preživel kar največ časa in da bi lahko v čim večji meri ustregel čim večjemu številu želja. Tudi varnostnik je spet smel snemati, tokrat z dovoljenjem šefa, ki je snemal - prav tako. Slovenec se je premikal uspešno in učinkovito, kot se premika skozi obrambe - le da je namesto strahu in obupa sejal navdušenje, ljubezen, očaranost, na trenutke celo ekstazo. Ljudje so noreli, da moramo priznati, da česa takega verjetno nismo videli še nikoli nikjer. Resnično nekaj, kar je vredno toliko, da se bomo vsega skupaj zavedali šele, ko tega nekoč - upajmo, da čez mnogo let - ne bomo imeli več. Ko je bila na sporedu tekma, pa je bilo jasno še nekaj stvari. Recimo, da so v tej norišnici v dvorano spravili precej več gledalcev, novinarjev in vseh mogočih gostov, kot jih je normalno mogoče sprejeti. In da za razplet seveda nikakor ni vseeno - nasprotno -, a da se je kljub njemu treba zavedati vrednosti in razsežnosti epskega dogajanja, ki smo mu bili priča. Seveda pa to ne pomeni, da ni bilo cmoka v grlu. Že na začetku zaradi realne (pre)moči zares mogočna srbske reprezentance, nato pa ob vsakem njenem naletu. In ni jih manjkalo. Če je prvega uspel sam ustaviti izjemen Dončićev začetek (dejansko ob navdušenju dvorane za vsako akcijo in koš) in je na drugega zelo spodobno odgovorila kolektivna Slovenija, je bil vsak naslednji težje obvladljiv. In tako je rezultatska razlika že v prvem polčasu najprej presegla 20, nato pa obliznila bolečih 30. Kaj naj vam rečemo, gospod s črpalke je imel prav, vprašanje je bilo le, kje se bo ustavilo. Medtem ko domov iz Beograda prinašamo vprašanje, koliko je ta Srbija boljša tudi od reprezentanc, proti katerim Slovenija na EuroBasketu lahko išče svoje priložnosti za dosego nečesa odmevnega.
