Če se je Nikola Jokić ogrel, še preden so dvorano odprli za javnost, in ga navijači lahko gledajo zgolj tik pred tekmo ter na njej, Luka Dončić ostaja zvest samemu sebi in svojim navadam. Njegovi srbski oboževalci so dobro vedeli, kdaj po navadi pride na parket, zbrali so se v množicah in Luka jim ni ostal dolžan.
Prizori so bili imenitni. Ko nalašč se je ogromno srbski navijačev že zgodaj začelo postavljati in razporejati tako, da je eden z dresom katerega od srbskih zvezdnikov stal zraven drugega v Dončićevem. Predvsem mladi, celo otroci, da se človeku res orosi oko in da se spomni, zakaj pri športu pravzaprav gre oziroma kaj je tisto najbolj pomembno.
Že Lukov prihod je bil izjemen. Oboževalci so viseli od povsod, vzklikali njegovo ime, Luka je vstopil skozi špalir, v katerem je med vsesplošnim navdušenjem tudi podelil kar nekaj tako imenovanih petk. Prizor je bil tako čudovit, da se eden od varnostnikov ni mogel zadržati - srbski možakar je vzel mobilni telefon in vse skupaj posnel. Njegov šef je bil sprva jezen, nato pa spoznal, da je vse skupaj večje tudi od njega.
Med ogrevanjem je imel Dončić na sebi ves čas vse oči, vse objektive telefonov, vse vzklike. In vsi so vedeli, da bodo dobili še več. Da ko bo Luka opravil s svojo rutino, bo neizbežno sledilo podpisovanje, fotografiranje, druženje s srbskimi navdušenci, ki ga obožujejo skoraj tako zelo, kot obožujejo svojega Nikolo Jokića in kot slovenski navdušenci obožujejo svojega Luko.
In res. Luka je tudi v Beogradu naredil čisto vse za to, da bi lahko z oboževalci preživel kar največ časa in da bi lahko v čim večji meri ustregel čim večjemu številu želja. Tudi varnostnik je spet smel snemati, tokrat z dovoljenjem šefa, ki je snemal - prav tako.
Slovenec se je premikal uspešno in učinkovito, kot se premika skozi obrambe - le da je namesto strahu in obupa sejal navdušenje, ljubezen, očaranost, na trenutke celo ekstazo. Ljudje so noreli, da moramo priznati, da česa takega verjetno nismo videli še nikoli nikjer. Resnično nekaj, kar je vredno toliko, da se bomo vsega skupaj zavedali šele, ko tega nekoč - upajmo, da čez mnogo let - ne bomo imeli več.
