Ne, ne bomo naložili na kup vsega, s čimer zunanji svet obremenjuje in teži izbrano vrsto, ki na začetku prihodnjega tedna potuje na evropsko prvenstvo. Ne pravimo, da neupravičeno - nekateri prispevki na ta kup to so, nekateri niso. A kup je tudi po spletu okoliščin dovolj velik, da ne potrebuje ne takega ne drugačnega dodatka. Zatorej besede iz naslova, ki zvenijo kot težke, jemljite z rezervo. Dovolite pojasnilo in skušajte razumeti, zakaj - na primer - prekletstvo lahko pomeni marsikaj. Včasih tudi nekaj, kar je hkrati nekaj fantastičnega in zoprnega, predvsem pa nekaj, čemur se praktično ne moreš izogniti.
In čeprav se človeku s polno mero utopične načelnosti zdi drugače, je definicija utopije ravno v tem, da je nedosegljiva oziroma da je sploh ni. Slovenijo hočejo vsi. Morda vam ob pogledu na končni rezultat beograjske zadnje pripravljalne tekme ni čisto jasno, zakaj. A seveda dobro veste. Kajti iz srbske prestolnice ste videli tudi vse drugo. Ko v košarkarskih metropolah organizirajo pripravljalne spektakle, ga skorajda ni boljšega naslova, kot je Luka Dončić. In bodite prepričani, da je marsikdo pripravljen storiti marsikaj, da si ga zagotovi. To Sloveniji v kateremkoli pomenu tega izraza prinese ogromno promocije, odprtih vrat in zagotovo še česa. A hkrati ji prinese serijo pripravljalnih tekem na noro težkih gostovanjih pri najboljših evropskih reprezentancah - in za veliki finale v najslabšem mogočem trenutku brutalno težko pri daleč najboljši. Tako prekletstvo je to. Kot nekakšen kavelj 22, pri katerem bi vsi radi imeli nekaj tekem za dvig samozavesti, a bi le norec rekel ne vsem dobrobitim potujočega spektakla. Nastala je rezultatska luknja, to je jasno.
Po Beogradu je tudi kar precej globoka. Taka, s katero si nihče ne bi želel potovati na prvenstvo in ki po logiki nasprotuje smislu priprav, gradnji in nabiranju samozavesti. Je bila izbežna? Stresite na nas, kar hočete, a v danih okoliščinah tega čudovito vsemogočnega prekletstva se zdi, da ne. Da bi bilo treba zavrniti stvari, ki so odpirale, ponujale, prinašale preveč. Na čelu z Beogradom čisto za konec, ki je na eni strani postavil spomenik vsemu, kar pomenita Luka in katerakoli ekipa, v kateri se pojavi. Na drugi strani pa je zadal najhujši udarec - šamar, kot je spevno in posrečeno po tekmi peščici prisotnih predstavnikov slovenske sedme sile dejal Rok Radović.
Šamar, ki mu ne gre reči nič drugače oziroma zanj ne gre iskati olepševalnic. Beograd je dobil Luko in hkrati najlepše mogoče odpremljanje svoje izbrane vrste na pot proti zlati medalji. Nas pa je Lukov status presunil do kosti, a prišlo je skupaj s to klofuto. Šamar je bil v paketu. Prišel je hujši, kot je pričakoval kdorkoli. In je seveda dodatno skeleč, ker ozračje okoli izbrane vrste že tako ali tako ni - blago rečeno - najboljše, pričakovanja od evropskega prvenstva pa se sramežljivo giljejo na precej nizkih vejah. A hkrati je ravno - naj ostanemo pri tem besedi - šamar nekaj, kar loči ljudi iz pravega testa od tistih iz malce skisanega. Če drži, da si je v beograjski garderobi Slovenija pogledal v oči in si obljubila, da je klofuta ni zbila na tla, temveč ji je dala željo odzvati se z jezo, kljubovanjem in bolestno željo po dokazaovanju, kdo vse in kako vse se moti, potem ... No, potem se lahko zgodi tudi kaj, za kar vam trenutno ne more nihče zameriti, če tega ne vidite ali v to ne verjamete. Bi pa bilo kot noro sladka protiutež vsemu, kar se je nagrmadilo na tisti kup.
