Uroš Slokar: Joj, kako me starate

Kako težko je bilo, ko so vas Nizozemci ujeli?
Nismo našli ritma. Cona nas ni toliko zmedla, bolj conski presing, proti kateremu smo izgubljali žoge, jih dobesedno dajali v roke. Zbranost je padla in logično je, da selektorja to zaskrbi. Imeli smo malo sreče in zadeli trojko, da smo se spet odlepili.

Ste se prehitro sprostili?
Morda res, a to se vedno zgodi. To je psiha. Ne želiš tega, a preprosto pride do tega, ustavi se ti. Težko je razložiti, zakaj, tudi mi bi radi, da se nam ne bi dogajalo, toda na žalost se.

Ocena prvih treh tekem?
Zelo sem zadovoljen z angažiranostjo in rezultatom, ki je tu najpomembnejši.

Danes je nova tekma, morda boste lahko bolj sproščeni?
Rezultatsko morda, sicer pa ne, saj lahko pride do poškodb, če si preveč sproščen.

Grčija?
Nismo je še prav dobro analizirali in naredili specifične priprave, ta še sledi danes. Ogledali smo si njen dvoboj s Hrvaško, ki je bil zelo zanimiv. Glede na to, da skupaj igrajo že deset let, ni veliko novega. Izredno močni so na vseh pozicijah, vsakič imajo pravo menjavo, rotacija je lahko stalna. Ne bo lahko, zato tudi so eni od favoritov.

V grški reprezentanci imate skoraj sorodnika.
Ja, najbrž bi bil Sloukas, če bi bil Grk.

Pogledujete kaj v skupino D?
Ne, to počne Rupnik.

Vi še ne?
Bili smo osredotočeni le na tekmo z Nizozemsko in nismo kalkulirali, ker se v takih primerih po navadi hitro vse obrne proti tebi in te udari v glavo.

Pa boste začeli kalkulirati zdaj?
Jaz ne, tega ne počnem nikoli. Potem začnem razmišljati o napačnih stvareh.

Vas kaj skrbi, da bi bili proti Makedoniji že preveč utrujeni, ker bo to tretja tekma v treh dneh?
Utrujeni gotovo bomo, to bo peta tekma v šestih dneh. A utrujeni bodo tudi oni. Morda meti ne bodo šli vsi noter, ker bodo noge težke, zato bo še toliko pomembneje odigrati taktično dobro.

Letos igrate brez leč.
Tri tedne pred začetkom priprav sem imel operacijo oči. Stremel sem k temu, da bi bil brez leč. Pri hitrih gibih se lahko premaknejo, to nikoli ni tisto pravo. Letos sem se odločil za ta poseg, tudi na priporočilo drugih. Poseg mi je svetoval Primož Brezec, saj je bil on nad njim zelo navdušen, imel pa sem tudi soigralca v Gran Canarii, ki je bil prav tako zadovoljen. Potem sem si rekel, zakaj pa ne, lahko poskusim. Operiral sem se v Sloveniji in sem zelo zadovoljen.

Povejte po pravici, ste na začetku priprav poznali vse fante v garderobi?
Nisem, kar nekaj jih nisem. Res je zelo velika generacijska sprememba. Že drugo leto ni tu nikogar iz stare garde. Zato pa je še toliko pomembneje, da bi iz Zagreba prišli v Francijo. Pred desetimi, petnajstimi leti smo imeli dobre ekipe, a niso ničesar dosegle, ni uspel preskok, nihče ni niti vedel, kako je videti, ko narediš tak preskok. Če bi se ti fantje zdaj lahko navadili na to, če bi občutili, kako je, ko ti tak preskok uspe, bi vedeli tudi, kaj je zanj treba narediti. In to bi bilo enkratno, saj bi lahko nadaljevali z rezultati, kakršne imamo v zadnjih letih. Če enkrat spet narediš korak nazaj, se je dosti težje vrniti. To se vidi tudi v mlajših kategorijah, kjer smo bili nekoč v vrhu. Zdaj se borijo za obstanek in to je še veliko večji pritisk.

Ste tretji najstarejši v ekipi, z največ izkušnjami z velikih tekmovanj. Se počutite kot mentor drugim, ste prevzeli to vlogo?
Joj, kako me starate (smeh). Začel sem že zelo mlad. Se pa še ne počutim tako starega, niti ne kaj drugače kot lani ali predlani, in ravno to je potrebno. Prej je bila težava v ustvarjanju hierarhije glede na to, kdo je boljši, starejši, »večji«, izkušenejši. S tistim načinom nismo prišli daleč. Uspelo pa nam je z razmišljanjem, da smo vsi enakovredni in da moramo vsi narediti tisto, kar nam je dano. Vsi vemo, da en sam ne more narediti ničesar. Vsi so tudi spoznali, da če bomo garali skupaj, bomo skupaj nosili tako zmage kot poraze. Teža slednjih bo padla na vse, od zmage pa bomo vsi imeli nekaj pozitivnega. Izgovore lahko iščemo potem, če pride do slabega rezultata (smeh) ...

Tik pred začetkom priprav ste prvič postali očka.
Res lepi občutki. Bil sem ganjen, to je res lep trenutek. Prej sem morda tudi sam govoril v slogu »ja, ja, že v redu, rojstvo pač«, priznam pa, da sem mnenje zdaj spremenil.

Pa niste razmišljali, da bi zaradi tega odpovedali sodelovanje v reprezentanci?
Ne. Z vodstvom smo poskušali najti tako rešitev, da pridem na priprave, ne pa da odpovem sodelovanje kot morda v nekaterih drugih primerih. Našli smo jo. Mislim, da je to dovolj. Če bi bilo karkoli takega, da bi moral priskočiti na pomoč partnerici, bi to lahko storil, seveda pa tega nisem nameraval izkoriščati. Tudi ona je bila tako uvidevna, da težav ni bilo. Pa še otrok je neverjetno priden, tako da izgovora, da ne bi prišel, nisem imel.

Niste razmišljali o odpovedi tudi zato, ker lani pri Zdovcu niste imeli ravno pomembne vloge?
Nikakor, s tem se sploh ne obremenjujem. To ponavljam vsako leto ...

... In ker je to v Sloveniji redek pojav, vsako leto znova sprašujemo.
Ko sem povabljen, ne vidim razloga, da ne bi prišel. Če me potrebujejo, sem tu z veseljem, da pomagam. Tako sem bil vzgajan. Če bi imel upravičen razlog, potem je to logično in razumljivo, dokler pa ga nimam, ne vidim razloga, da bi se izgovarjal.