Bo večno drugi končno prvi?

Nikoli ni šel do konca, pa čeprav je bil nekajkrat blizu, boleče blizu, nikoli pa najbrž bolj kot leta 2012 v Istanbulu, ko je grški Olympiacos proti njegovemu CSKA-ju vstal od mrtvih, Georgios Printezis pa sedem desetink pred koncem postavil piko na i nekem velikem preobratu.

Ko je dober, ga je užitek gledati, eden redkih na stari celini, ki ne le igra, ampak se igra košarko. Ter pri tem zabava množice. Prav to ga je morda včasih stalo še kakšne lovorike, še kakšnega finala več. V dresu Olympiacosa in CSKA-ja je štirikrat obstal v polfinalu, na zaključnem turnirju je do danes odigral ducat tekem, le štirikrat pa parket zapuščal kot zmagovalec. Eden najboljših organizatorjev igre na prvo veliko lovoriko še čaka.

Večno drugi, sploh če ob tem dodamo, da je izgubil tudi oba reprezentančna finala (EP 2009 proti Španiji in SP 2014 proti ZDA). Rojen luzer, bi dodali tisti bolj zlobnih jezikov, vsekakor pa je lucidni organizator igre eden najboljših evropskih igralcev brez naslova najboljšega v Evropi. In tudi zato bo v teh treh berlinskih dnevih znova pod drobnogledom.