Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović
19.06.2015 12:25:27
Deli članek:

Finale NBA: Če kdaj, potem si ne zasluži zdaj

Reuters

V ušesih so mu odzvanjali vzkliki MVP, MVP, a čeprav so vsaj malce pogasili požar, v katerem so poplesavali in se mešali bes, žalost ter razočaranje, mu je bilo zanje bore malo mar. Sklonjene glave in begajočih misli je odšel v garderobo, še četrtič poklapan, še četrtič kot pretepen pes.

Bi osvojil naslov, če bi ostal še eno leto ob prijateljih Dwyanu Wadu in Chrisu Boshu pri Miamiju, bi bilo kaj drugače, če bi bila zdrava Kyrie Irving ter Kevin Love – ali pa če se ne bi na prvi finalni tekmi poškodoval Kyrie –, bi se razpletlo v korist Clevelanda, če bi zadel met za zmago ob zvoku sirene na prvi tekmi in bi domov iz Oaklanda odšel z vodstvom z 2:0, bi osvojil svoj tretji prstan, če bi na četrti tekmi zabil več kot zanj izjemno skromnih 20 točk, bi lahko storil še kaj več, da bi odkorakal v garderobo z visoko dvignjeno glavo in nasmehom do ušes?

Prepričani ste lahko, da so se med šviganjem misli in tekom hrčka v njegovih možganih pojavljala tudi vsa ta vprašanja. Ker je LeBron James rojen zmagovalec, ki ga v športu, ki ga tako zelo ljubi, zanimajo samo zmage in naslovi. "Ne en, ne dva, ne trije, ne štirje, ne pet …" je ob predstavitvi v Miamiju povedal leta 2010, ko so ga povprašali, koliko naslovov si želi osvojiti ter pričakuje z Vročico, in te besede na najboljši možni način opisujejo njegovo filozofijo, njegovo razmišljanje. Čeprav je najbolj dominantnen košarkar v ligi NBA – in eden najboljših vseh časov –, ga nikdar niso zanimali individualne lovorike in individualni dosežki. Mnogi ga sovražijo. Ker si je nadel vzdevek kralj. Ker je pred finalom proti Golden Statu dejal, da je zelo jezen, ker ljudje mislijo, da so od njega boljši Stephen Curry, James Harden in Chris Paul. Ker je tudi med finalno serijo poudarjal, da je najboljši na svetu in da je samo od njega odvisno, kako se bo finale razpletel. A čeprav je aroganten, ni bil nikdar sebičen. Nikdar se ni pehal za rekordi, za čim večjim številom doseženih točk, za čim več trojnimi dvojčki. Nasprotno, v finalu je poudarjal, da ni navajen, da na tekmo vrže več kot 30-krat, in da ni navajen, da mora čisto vsak napad zaključiti sam.

Reuters

Toda ker je vedel, da je zaradi poškodb ostal brez svojih najboljših soigralcev in dveh allstarjev ter da enostavno ne bo šlo drugače, kot da prevzame vse niti v svoje roke, se je prilagodil. V finalu je bil vse. Najboljši skakalec ekipe, edini organizator igre ter seveda najboljši strelec. V povprečju je dosegal 35.8 točke na tekmo, ob 13.3 skoka in 8.8 asistence. Kljub temu da so nad njim igrali fantastično obrambo, je uprizoril eno najbolj dominantnih predstav v zgodovini finala lige NBA. Sicer mu ni uspelo postati drugi MVP finala – po Jerryju Westu, ki je leta 1969, v prvi sezoni odkar se je začela podeljevati ta lovorika, z Los Angeles Lakersi osvojil laskavi naziv kljub porazu proti Bostonu –, ki bi prišel iz poražene ekipe, a mnogi so prepričani, da ne bi bilo prav nič narobe, če bi postal. "Počutil bi se slabo," je sicer na vprašanje o tem, kakšen bi bil občutek, če bi osvojil naslov najboljšega igralca finala ob porazu Clevelanda, odgovoril James, toda vsaj nekakšno manjše zadoščenje bi dobil.

Pa ni dobil niti tega. Zdaj se bo znova moral soočiti s kritikami, da mu do njegovega idola Michaela Jordana manjka ogromno, da enostavno ni pravi kaliber za velike tekme, da pravzaprav ni zmagovalec. Ker je še četrtič izgubil v finalu in ker ima vsega dva prstana. A če smo lahko sovražnikom LeBrona v preteklosti vsaj deloma prikimali in se strinjali, da LeBron v preteklosti v finalu kdaj ni bil na želeni ravni, je tokrat položaj popolnoma drugačen. Res je, v finalu leta 2007 je bil še "smrkavec", ki proti San Antoniu preprosto ni mogel nič, leta 2011 se je takrat še precej nezreli – skupaj z Wadom se je norčeval iz bolezni Nowitzkega – LeBron osramotil, v prejšnji sezoni bi moral storiti več.

Reuters


A če kdaj, potem si kritik ne zasluži zdaj. Ker ne samo da je upravičil pričakovanja, temveč jih je celo presegel. Bil je ekstremno blizu naslova prvaka, ko njegovi ekipi praktično nihče ni pripisoval niti odstotka možnosti za zmago v finalu nad izjemno močnim Golden Statom. S soigralci, ki ne da niso nič posebnega, temveč so bili nekdaj celo tarča posmehov. Z organizatorjem igre, ki verjetno ne bi izstopal niti v ligi ABA, s centrom in krilnim centrom, ki nista nič posebnega, z obrambnim specialistom, ki v napadu ne more "zadeti bazena", in s cirkusantom. In zato je v teh dneh – razen pri najbolj zaslepljenih sovražnikih – LeBron James junak finala. Kar pa kralju ne pomeni kaj dosti. Ker je še četrtič izgubil finale in ker je še četrtič v garderobo odšel poklapan kot pretepeni pes.