To je moto, ki ga že nekaj časa kot enega svojih udarnih sloganov promovira mednarodna košarkarska zveza. Pravzaprav nič takega, če se ne bi za njim skrival tudi načrt Fibe, da se ta lokomotiva iz parne spremeni v superhitro, in če ta preobrazba ne bi prinašala navzkrižje interesov z neko drugo organizacijo, ki združuje klube – Uleb. In kaj lahko pomeni, če trčita druga ob drugo dve močni nasprotni sili? Prav imate, srdit spopad.
Horacio Muratore je Argentinec, ki je lani konec avgusta na mestu predsednika krovne mednarodne košarkarske zveze nasledil Francoza Yvana Maininija. Že ob koncu mandata slednjega so se nakazovale spremembe, Muratore pa je takoj po nastopu funkcije jasno in glasno povedal: "Vse, kar bo Fiba počela v obdobju naslednjih petih let, je krepitev moči nacionalnih zvez."
Ali še drugače, kar je bistvo sporočila: reprezentance morajo spet postati številka ena, klubi pa njihovi servisi, kar pomeni tudi prilagajanje terminov klubskih tekem tistim izbranih vrst. Glavno orodje Fibe pri tem so oziroma bodo kvalifikacije za velika prvenstva, ki jih je ponosno predstavila že pred časom.
70
državnih reprezentanc po vsem svetu, 1680 vrhunskih igralcev v akciji, več kot 300.000 navijačev, vse v enem dnevu. Tako Fiba napoveduje kvalifikacije od leta 2017.
Od leta 2017 bodo za vsako svetovno prvenstvo kvalifikacije potekale v obdobju dveh let, v tem času naj bi bilo šest reprezentančnih terminov (november, februar, junij, september, november, februar). Kopija nogometnega modela torej. Do tu vse lepo in prav, problem pa nastane, ko se v zgodbo vključijo klubi. Oziroma Uleb kot glavni akter na evropskem klubskem parketu z najmočnejšima tekmovanjema, evroligo in evropskim pokalom, pod svojim okriljem.
Ko je Fiba že pred dvema letoma in pol najavila spremembe v sistemu in posledično koledarju, je vse skupaj šlo mimo še precej po tihem, a že takrat je bilo jasno, da bo glavni potres šele sledil, bolj ko se bo bližalo leto 2017. Tresti se je sicer začelo že predlani in še močneje lani, ko so si predstavniki Fibe in Uleba že predstavljali argumente in iskali rešitve oziroma kompromise. Toda do slednjih ni prišlo.
Prvi mož Uleba Jordi Bertomeu je bentil nad oholostjo Fibe, ker ni želela niti prisluhniti predlogom, ki so jih ponujali. Strinjali so se, da reprezentance spet dobijo večjo vrednost in igrajo tekme v domovini, tudi na to, da bodo celinska prvenstva po letu 2017 na štiri leta, razumljivo niso imeli pripomb, v znak dobre volje so bili pripravljeni tudi premakniti začetek evroligaške sezone (in seveda tudi sezone evropskega pokala), če bi le Fiba odstranila s koledarja novembrski in februarski termin ter se osredotočila na poletni oziroma jesenski čas. A so pri Fibi le odmahnili z roko, zmotila jih ni niti grožnja Bertomeuja, da se potemtakem tako kot liga NBA tudi evroliga ne bo prilagajala njihovemu koledarju.
DENAR BO ODLOČILEN
Jasno je tudi, zakaj taka "nonšalanca" Fibe. Pripravljena se je bila sicer pogovarjati, ne pa tudi dogovarjati. Tista pogajanja z Ulebom je bolj vzela kot svoj ultimat slednjemu v slogu vzemi ali pusti. In že takrat je imela v ozadju asa iz rokava, če Uleb njenih pogojev ne bi bil pripravljen sprejeti: ustanovitev Fibine evrolige. Pardon, ponovno oživitev tistega, kar je zamrlo leta 2000. Takrat so se klubi, nezadovoljni z okorelostjo Fibe, povezali med seboj, ustanovili Uleb in pod njegovim okriljem svojo evroligo. V sezoni 2000/01 smo tako v Evropi gledali kar dve "najmočnejši" evropski tekmovanji, a to je bil le labodji spev Fibinega pokala prvakov, kot se je takrat še imenoval.
Že v naslednji sezoni je ugasnil, ostala je le Ulebova evroliga, ki jo je sicer navidezno še vodila Fiba. Nekaj let sta se obe strani še gledali postrani, leta 2004 pa podpisali poseben dogovor, s čimer sta zakopali bojno sekiro. Od sezone 2005/06 je obe glavni evropski tekmovanji (evroligo in evropski pokal) pod svoje okrilje vzel Uleb, Fiba pa je koordinirala ostala tekmovanja. Premirje je trajalo desetletje, zdaj pa se obeta nov, še hujši spopad.
Jasno je, da bo Uleb na vsak način branil svoje interese, da se ne bo želel podrediti Fibi, še bolj jasno pa je tudi, da je slednja odločena iti do konca. Leta 2017 se bodo igrale kvalifikacije in to v terminih, ki jih je določila sama, najlažja pot, da ne bo nobenih težav s klubi, pa je, da jih pridobiš na svojo stran oziroma pod svoje okrilje. In to je pripravljena storiti za vsako ceno. Kako primerna fraza, saj bo prav cena tista, ki bo igrala glavno vlogo v boju z Ulebom. Kdor bo ponudil več denarja, tisti bo imel evroligo. Preprosto. Brez sentimentalnosti, brez olepševanja. Klubi so podjetja in priklonili se bodo tistemu, od katerega bodo imeli več koristi. Glede na to, kako samozavestno se je Fiba obnašala v pogovorih z Ulebom, pa ima očitno v žepu močne adute.
KAJ PA LIGA ABA?
Kaj bi vrnitev evrolige pod okrilje Fibe prinesla na evropskem košarkarskem zemljevidu, je novo poglavje, ki ga odpira ta tema. Zagotovo še en velik pretres. Kar naenkrat bi utegnila veljati druga pravila uvrščanja v najmočnejše klubsko tekmovanje na stari celini. Tisto, kar nas najbolj zanima, je seveda status lige ABA, ki spada pod Ulebovo okrilje. Pred leti je liga ABA veliko zmago dosegla s tem, ko si je zagotovila glavno vlogo na področju nekdanje Jugoslavije pri uvrščanju v evroligo.
Če bi Fiba evroligo Ulebu vzela, bi bil tudi status lige ABA povsem drugačen – beri: manjši, enako kot na drugi strani status nacionalnih zvez oziroma državnih prvenstev držav nekdanje Jugoslavije, ki bi se v trenutku lahko spet močno okrepil. V Ljubljani, Zagrebu, Beogradu bodo še kako pozorno spremljali boj Fibe in Uleba.