Slednji se je v sredo pošteno maščeval Dijonu za domači poraz prejšnji teden, ki je spet premešal položaj v skupini K in tudi Olimpiji dal novo možnost uvrstitve v izločilne boje, za katero se je že zdelo, da je izgubljena. Brose je v Franciji hitro pokazal, koliko boljše moštvo je od Dijona, ter ga na koncu odpravil s 30 točkami razlike.
S tem je prvi od trojice klubov, ki so v igri za drugo prosto mesto v osmini finala – Bayern si je z uspehom nad Olimpijo že zagotovil napredovanje –, dosegel drugo zmago. Še vedno je aktualna možnost, da bi imeli Brose, Olimpija in Dijon ob koncu vsi po dve zmagi, čeprav je po sredinem rezultatu v Franciji morda že nekoliko manjša.
Da je Marinelli res v prvi vrsti pravi organizator igre, nas bo sicer še moral prepričati. Seznam enic bi moral biti zelo osiromašen, da bi z njega izbrali njega kot tistega, ki bi mu zaupali prenašanje žoge, tudi dejstvo, da je imel Omić toliko asistenc kot on (3), mu ne gre v čast.
A ta scenarij zdaj niti ni tako pomemben, osredotočimo se zgolj na Olimpijo. Zmaji bodo ključno srečanje igrali naslednjo sredo v Bambergu, ko bodo morali nujno premagati Brose. Zmaga Nemcev slednje že vodi v naslednji del tekmovanja, Olimpijo in Dijon pa pušča brez možnosti, v primeru uspeha Ljubljančanov pa bo odločitev prestavljena na zadnji krog.
Takrat bo slovenski podprvak gostil Dijon in po videnem do zdaj bi moral vpisati novi dve točki, Brose pa bo igral pri Bayernu. Seveda se postavlja vprašanje, ali bodo Münchenčani igrali na polno, ker naj bi ob predvideni zmagi naslednji teden v Dijonu že imeli tudi praktično zagotovljeno prvo mesto v skupini, a to za zdaj še pustimo ob strani in se osredotočimo na gola dejstva.
Če bi Brose premagal Bayern, Olimpija pa Dijon, bi oba imela po tri zmage in odločali bi medsebojni tekmi. Pa smo spet pri obračunu naslednjo sredo, ko bodo zmaji ob glavnem cilju, to je zmaga, imeli še drugega, manjšega, to pa je zmaga z vsaj šestimi točkami razlike, za kolikor so v Stožicah izgubili z ekipo iz Bamberga.
MARINELLI KOT OMIĆ
Če bi takrat igrali tako, kot so v sredo v drugem polčasu proti Bayernu, se jim to skoraj gotovo ne bi zgodilo. V njem je trener Aleš Pipan podobno kot že nekajkrat letos – najboljši primer pa je tekma z Igokeo v ligi ABA, na kateri so zeleno-beli v zadnji četrtini naredili preobrat – stavil na nekoliko nižjo peterko. To predvsem pomeni na peterko brez Alena Omića, ki je v drugih 20 minutah na parketu prebil le tri minute in pol. Pipan in njegov kolega na klopi Bayerna Svetislav Pešić sta v tretji in zadnji četrtini šahirala, slednji je stavil na visoka in bolj kot ne okorna centra Johna Bryanta ter Vladimirja Štimca, Pipan pa na drugi strani na nižja Dina Murića in Halila Kanacevića ter njuno večjo okretnost.
Kanacević je bil po preboleni virozi spet tak, kot smo ga poznali na zadnjih tekmah pred boleznijo, Murić pa predvsem v prvem polčasu tak, kot bi ga radi gledali vsakič. Slednjo trditev lahko uporabimo tudi za predstavo Paola Marinellija v drugem polčasu, ki je bila veliko boljša kot v prvih dveh četrtinah. V njih si je minutažo še delil s povratnikom Luko Rupnikom, nato pa Pipan Idrijčana, ki še ni pravi, ni več poslal na parket.
Marinelli je iz minute v minuto deloval bolj zanesljivo, s čimer se potrjuje, da Hrvat potrebuje nekaj zaporednih tekem z dostojno minutažo, da bo lahko pokazal vse, kar zna, oziroma da mu kratkotrajni prihodi na igrišče delajo več škode kot koristi. Da je res v prvi vrsti pravi organizator igre, nas bo sicer še moral prepričati. Seznam enic bi moral biti zelo osiromašen, da bi z njega izbrali njega kot tistega, ki bi mu zaupali prenašanje žoge, tudi dejstvo, da je imel Omić toliko asistenc kot on (3), mu ne gre v čast. A nekaj vendarle je v 20-letnem Rečanu, in to velja še v večji meri izkoristiti.
Drugič zapored je zelo solidno odigral Hristo Nikolov, ki je bil s sedmimi skoki najboljši skakalec pri Olimpiji, naslednji, ki je ujel največ žog, pa je bil Klemen Prepelič (5). Bistričan se je odlikoval tudi s podajami in na splošno se zdi, da se trudi v svoji igri izboljševati nekatere stvari, a od slovenskega reprezentanta je treba pričakovati še boljše predstave, tudi ali predvsem strelsko, to naj bi bilo tako ali tako njegovo glavno orožje.
Met od daleč je ob dobri obrambi tudi glavni adut Sasuja Salina in navijači Olimpije bi si najbrž včasih želeli, da bližje od črte 6,75 sploh ne bi metal. Zgrešeni zicer v Münchnu – pa čeprav je šlo za smolo, a skoraj enako se mu je zgodilo tudi na tekmi prej v Valjevu z Metalcem – kot najboljša prispodoba tega, kako je videti, ko meče bližje raketi.
