Ta je med turnirjem, na katerem so ob Cedeviti Olimpiji igrali Panathinaikos, Anadolu Efes in Bayern, zeval precej prazen, kot da ljubljanske oziroma slovenske publike ne zanimajo evroligaši. Lahko bi ju vsaj Cedevita Olimpija, ki se je prvič javno prikazala v prenovljeni podobi in pustila vzpodbuden vtis. Za njeno raven, seveda. To pa je raven eurocupa, precej pod evroligaško.
Sani Bečirović je pred začetkom turnirja najbrž prvi doslej tako jasno in direktno – predvsem pa na glas – povedal tisto, kar pravzaprav vemo že nekaj časa: da lahko v Ljubljani oziroma Cedeviti Olimpiji pozabijo na evroligo. "Evroliga in klubi v njej so deset svetlobnih let pred nami. Ne njihov in ne interes Olimpije ni, da ta pride v evroligo in je v njej zgolj zato, da nastopa. V kolikor nisi konkurenčen, nima smisla siliti na to raven. Boli me in tudi sam pri sebi imam grenak priokus, da je tako, saj je bila ideja celotnega projekta v Cedeviti Olimpiji evroliga. Prisotna je bila velika želja, da bi prišli vanjo, realno stanje in slika pa sta povsem drugačna. Tudi sam osebno sem mislil, da je razkorak majhen, a bil sem naiven. Pa ne le jaz, vsi skupaj. Zdaj je to postala čisto druga dejavnost," je govoril nekdanji športni direktor zmajev, ki zdaj to vlogo opravlja pri Panathinaikosu.
Otresti se prekletstva
Bečirović je zadel žebljico na glavico, povedal je točno tako, kot je v resnici. Olimpija bi ob nori sezoni morda lahko celo prišla v evroligo z zmagoslavjem v eurocupu, a potem bi se zastavilo vprašanje, kaj pa zdaj. Za sestavo ekipe v evroligi bi bilo potrebno vsaj tri- do štirikratno povišati proračun (za igralce), Olimpija pa bi vseeno težko dosegla kaj več kot nekaj zmag. In izpadla iz evrolige, olajšana za veliko milijonov, učinka pa ne bi bilo. Sledila bi vrnitev v eurocup ter poskus morda se še kdaj prebiti v elito. Vrtenje v nekem krogu.
Na eni strani je evroliga velika želja ljubljanskega kluba, na drugi neke vrste prekletstvo, ki visi nad Stožicami. Občutek je, da odgovorni tega, kar je izrekel Bečirović, niso oziroma ne želijo tudi sami povedati tako neposredno. Ob združitvi je bilo namreč igranje v evroligi izpostavljeno kot veliki cilj Cedevite Olimpije, in priznanje, da je to težko oziroma neizvedljivo, bi pomenilo neke vrste poraz. Obenem je morda tudi prisoten strah, kako bi reagirala publika. Če smo ironični, za to zadnje vodilnim kluba ni treba skrbeti, saj, sodeč po obisku tivolskega turnirja, evroligaška košarka zanima le malo gledalcev.
A, seveda ni čisto tako, vemo pa, kako približno je s temi rečmi v Ljubljani. Morali bi biti uspehi, Olimpija bi morala biti hit oziroma njene tekme postati 'must see', dogodek, na katerem je treba biti, pa bi se Stožice hitro napolnile. Ob porazih ali zmagah nad 'sc derbyji in igokeami', pa zmaji žal zanimajo le tiste najbolj zveste privržence. Morda so pri Cedeviti pred združitvijo mislili, da je v Ljubljani glede tega kaj drugače kot v Zagrebu, a je povsem enako ali še huje.
Energija je drugačna
Realnost Cedevite Olimpije je evropska druga liga, igranje v eurocupu, in zraven v ligi ABA, dokler/če bo ta še obstajala. Tivolski turnir je tudi na parketu pokazal, kakšna je razlika med ekipo iz eurocupa in tisto iz evrolige. Ko pogledaš moštvo zmajev, se ti to zdi čisto spodobno atletsko, močno, visoko. A, ko zraven pridejo evroligaški igralci, se opazi razkorak: ti so močnejši, hitrejši, višji in večji v vseh pogledih. Se je pa Olimpija, ki smo jo po poletni temeljiti prenovi v moštvu in na klopi lahko prvič videli na delu, predstavila v zelo solidni luči. Pesimisti so sicer videli še veliko napak, optimisti pa precej drugačno sliko od ekipe iz prejšnje sezone. Energija je drugačna, pri tej pa se vse začne in konča.
