David Rodman je vrsto let tudi v navezi s starejšim bratom Marcelom, ki je danes športni direktor Sija Acronija Jesenic, navduševal slovenske in tuje navijače. Tudi lansko sezono je 37-letni krilni napadalec preživel v tujini, nosil je dres madžarskega Jegesmedveka iz Miškolca, ki je igral v najboljši slovaški ligi.
V LJUBLJANI NI BILO INTERESA, NA JESENICAH PA DENARJA
Pravi, da je sicer nameraval in bil pripravljen igrati še kakšni dve leti, toda koronakriza je njegove načrte preprečila. Nazadnje, pravi, se je oziral po Sloveniji, vendar pri SŽ Olimpiji zanj niso pokazali interesa, medtem ko si ga železarji niso mogli privoščiti. Po nekaj mesecih brez dela je nato prišel klic iz Celja, iz tamkajšnjega hokejskega kluba, ki mu je ponudil mesto glavnega trenerja članske ekipe, opravljal pa bi tudi delo vodje stroke.
Vprašali smo ga, ali ga je celjska ponudba presenetila. Ali ga je klubu kdo predlagal? Mogoče brat Marcel? "Po mojih informacijah je Celjane o tem, da bom verjetno sklenil hokejsko kariero, obvestil Tomaž Razingar," nam je razkril kar 12-kratni udeleženec svetovnih prvenstev, ki je seveda svojemu dolgoletnemu soigralcu in prijatelju hvaležen, da je pomislil nanj.
JIH BO TRENIRAL IN HKRATI ZANJ IGRAL?
Ali dejstvo, da je zdaj na tekmah v 'civilu', pomeni, da se je od aktivne kariere hokejista poslovil za vselej? "V Celju sem dogovorjen, da bi lahko ob treniranju moštva zanj tudi igral. Toda prvič sem v trenerskih vodah, še vedno se malo lovim in težko bi združeval to dvoje. Malo časa si bom še pustil, da vidim, kako se bom znašel kot trener, in spoznam, ali je sploh izvedljivo, da bi zraven še igral," je dejal dolgoletni reprezentant, ki nam je priznal, da nikoli prej ni resno razmišljal o trenerski poti. "Ne, nisem razmišljal v tej smeri, a glede na to, kako se je vse odvilo, sem si želel dati možnost in se preizkusiti, ali mi trenersko delo ustreza. Težko rečem, da bi imel prej kakšne večje želje po tem," je pojasnil naš sogovornik, ki je pred nekaj leti prvič opravil tudi trenerski seminar na HSZ. Zdaj ima začasno trenersko licenco, ki pa bo postala stalna, ko bo opravil še izobraževanje na Fakulteti za šport, predavanja se mu začnejo naslednji teden.
V dobrem mesecu je zdaj že spoznal, kakšno je delovanje trenerja, za kako drugačno hokejsko perspektivo gre. "Je drugače, veliko je dela zunaj ledu. Moram reči, da sem zadovoljen z igralci, težava je le v tem, da jih je malo. Do zdaj so se pokazali kot dojemljivi in dosledni, mislim, da so zadovoljni z mano," je dejal dvakratni olimpijec, ki pa se bo, kot kaže, še dalj časa ubadal z zelo kratko klopjo. Članska ekipa je res zelo opustošena, celo v tolikšni meri, da je na letošnjih osmih tekmah le dvakrat igrala s 15 drsalci, na preostalih pa ni uspela sestaviti treh peterk. "Glede na stanje lahko samo improviziramo, na dolgi rok pa bi to res radi uredili."
PANCE, KOREN, PEŠUT, VIDMAR
A to je težko, kajti temelj vsega so finance, ki pa jih v klubu iz mesta ob Savinji ni ravno na pretek. Člani ne prejemajo plačila, klub jim povrne le potne stroške, tako da gre tu res za igralce, ki vztrajajo zaradi ljubezni do hokeja, do igre, do kluba. Na trgu je še nekaj brezposelnih slovenskih igralcev, in če bi lahko moštvu priklopili vsaj kakšnega od teh, bi postali še bolj konkurenčni, kar je bil sicer prvi Davidov cilj. "Bolj smo že konkurenčni, vendar si res želim, da bi se številčno okrepili. Toda to je odvisno od financ in tudi od upravnega odbora. Za zdaj imamo ekipo, kot jo imamo," se je že praktično sprijaznil novopečeni trener, ki je sicer zadnje tedne treninge s Celjani omogočil našim še brezposelnim igralcem Ericu Pancetu (ta je ravno včeraj podpisal pogodbo z romunskim klubom), Galu Korenu, Žigi Pešutu in Luki Vidmarju. Kako bi bilo sijajno, če bi vsaj kdo od njih oblekel rumeno-modri dres! A težko se je nadejati, da bi se to zgodilo ...
Trenutno v celjskem klubu sicer za ves pogon skrbijo le trije trenerji. Največji problem je velik manko igralcev od 13 do 20 let, medtem ko imajo v selekcijah pod 13 let dovolj podmladka, s katerim, kot pravi Rodman, se dobro dela.
NI GA ŠE PRIJELO
Prve nikoli ne pozabiš in tudi David svoje prve tekme kot trener zagotovo ne bo. Še posebej, ker je ob trenerskem ognjenem krstu doživel res visok poraz. Triglav je v Celju (sicer le tri dni po tem, ko je prevzel ekipo) zmagal s kar 14:3. "Trenutno res nisem rezultatsko obremenjen. Glede na stanje v ekipi in glede na to, da sem šele dobro prišel v Celje, s tisto tekmo nisem bil obremenjen. Me je pa zanimalo stanje moštva, da sem spoznal, kje sploh smo," je pripovedoval Rodinčan, ki sicer živi v Radovljici: "Takrat sem videl, da ekipa nima neke strukture, zato smo ji najprej dali to. Usmerili smo se bolj obrambno in na naslednjih tekmah je bilo že veliko bolje."
In res, na naslednjih štirih tekmah so po rednem delu izgubili zgolj enkrat, medtem ko so morali na treh dvakrat odigrati podaljšek, enkrat celo izvajati kazenske strele, na svoji četrti tekmi v vlogi stratega pa je David Rodman že proslavljal svojo prvo trenersko zmago.
Zdaj na led med tekmami ne more več stopiti. Svojemu moštvu ne more pomagati z goli, s podajami, s kakšnim naletom na telo, z dobro igro v obrambi … Usode tekem nima nič več v svojih rokah, ta je zdaj v rokah njegovih varovancev. Se je bilo na to težko privaditi? "Jah, to je del trenerskega posla. Težko rečem, da je težko. Igralcem lahko pomagam z nasveti. Zaenkrat me še ni prijelo, da bi skočil na led," se je zasmejal.
Čeprav ne moremo trditi, da je že odigral svojo zadnjo, pa smo ga povprašali tudi o tem, ali razmišlja o bolj uradnem slovesu v obliki poslovilne tekme. Veliko igralcev njegove in še kakšne od prejšnjih generacij bi si zaslužilo, da bi se jim v zahvalo za vse, kar so ponudili in storili za naš hokej, priredilo tako slovesnost, toda otrok jeseniške hokejske šole spada v tisto skupino hokejistov, ki take želje nimajo. "To mi ne pomeni kaj preveč. Nimam nič proti temu, če to naredi kdo drug, sam pa po tem nimam želje. Nikoli se nisem rad medijsko izpostavljal, v tem se ne vidim niti zdaj," je zatrdil.
Ob koncu pogovora smo se z Rodmanom ozrli v prihodnost. Nakazal je, da si želi v hokejskem svetu ostati, da bi lahko pomagal našemu hokeju, kar je seveda samo dobrodošlo, kakšne so njegove ambicije, pa nam še ni znal povedati. "To je težko reči. Vse, kar imam na krožniku zdaj, je prišlo hitro in za zdaj grem korak za korakom. Rad bi dobro delal, kako se bodo stvari odvijale, pa bomo še videli," je brez konkretnih napovedi zaključil David Rodman.
