Ko smo Jureta Pavlico prosili, naj se nam predstavi, je izbral ti dve besedi: "Telovadec in gradbenik!"
Z gimnastiko se je začel ukvarjati pri šestih letih, pri štirinajstih pa si je vzel krajši oddih od nje. "Želel sem se družiti s prijatelji, saj sem imel občutek, da veliko zamujam. Kasneje se je izkazalo, da ne." Pri osemnajstih letih je začel ponovno občasno hoditi na treninge, nato pa jih je obiskoval vedno pogosteje.
Jure prihaja iz zelo športne družine in tudi med začasnim slovesom od gimnastike se je ukvarjal s športom. Takrat se je posvečal plezanju. Njegov oče se je ukvarjal z judom oziroma džudžicem, medtem ko je bila njegova mama plavalka. Na gimnastiko so tako njega kot njegovo sestro vpisali, ker velja za osnovo vseh športov.
Gimnastika je šport, ki ga je treba začeti trenirati zgodaj. Ti treningi niso intenzivni, je pa ključnega pomena, da se dogajajo v pravem času otrokovega razvoja. Jure tekmuje v športni gimnastiki, svoje največje uspehe pa dosega na konju. Njegov trener kot najpomembnejša dosežka izpostavlja peto mesto na tekmi svetovnega pokala v športni gimnastiki v Kopru leta 2019 in 16. mesto na univerzijadi leta 2015 v južnokorejskem Gvangdžuju, medtem ko ima sam za največji uspeh svojo vrnitev v gimnastiko. "In pa nastop na prvi tekmi svetovnega pokala v Cottbusu. Na to sem res ponosen." Na vprašanje, kako se mu je uspelo na tako visoki ravni vrniti v tekmovalno gimnastiko, je mirno povedal: »Imel sem dobre osnove.«
Jure je član Športnega društva Sokol Bežigrad, njegov trener pa je že od vsega začetka Dejan Jovanović. Želel si je biti telovadec na drogu, vendar ga je trener prepričal, naj poskusi še vaje na konju. Ker je ugotovil, da mu seskok z droga ni najljubša prvina in da se na konju dobro počuti, je "začel tam delati kolesa". Pravi, da se je veliko naučil tudi od Gregorja Sakside, ki je imel treninge istočasno kot on.
Če je glasba prava ...
Pri moški športni gimnastiki glasba ne igra ključnega pomena, saj ni del vaj, vendar Juretu, če je prava, še vedno veliko pomaga pri izvedbi vaje. Ker je telovadcev njegove starosti v telovadnici malo, je trening zelo individualen. Priznava pa, da se izkušnjam navkljub še vedno rad opira na trenerja za napotke. Večkrat je izpostavil, da je vedno rad prihajal na trening in da je prav to tisto, kar mu je najbolj pomagalo.
O svoji gimnastični prihodnosti ne razmišlja preveč, vendar pa ve, da se v vlogi trenerja ne vidi. "Ne, za to nimam dovolj potrpljenja. Verjetno bi zdržal teden ali dva," je v smehu priznal. Občasno deli nasvete tudi s katerim izmed mlajših tekmovalcev. "Ampak ko vidim, da isto napako naredi desetkrat preprosto zato, ker se mu ne ljubi … Morda sta bila dva tedna v vlogi trenerja še preveč optimistična napoved," je dodal. Treniral bo, dokler ga bo to veselilo, in trenutno ga vsekakor.
"Spomnim se, ko me je Gregor tri mesece učil prehod čez ročaje. Dosledno, vsak dan. Še danes delam to napako in še danes me popravlja. Neverjetno je vztrajen!" Pravi, da se pri svojih letih ne uči več novih elementov, temveč zgolj izboljšuje tiste, ki jih že zna, da postanejo stabilnejši ter da je njihova izvedba na treningih in tekmovanjih bolj dosledna. Njegov trener nad tem sicer še ni obupal, saj pravi, da se bosta še pogovorila.
Konj je med telovadci znan kot najbolj garaško orodje. Kolo predstavlja osnovni gib za vaje na orodju. In teh je potrebno narediti zelo veliko. Pred nastopom na univerzijadi leta 2015 je moral v enem mesecu na konju narediti kar 18.000 koles.
Juretov trener Dejan Jovanović je izpostavil tudi zanimiv vidik njegove kariere. Gimnastična zveza Slovenije vsako leto organizira svetovni pokal v športni gimnastiki. Sprememba vlog praviloma poteka v drugo smer, toda Juretu je uspelo, da je prvo leto pomagal pri organizaciji tekmovanja, naslednje leto pa je na tekmovanju nastopal tudi sam.
