Dva tedna pred odhodom mu je ekipa Ekipe SN "ukradla" slabo uro ter ob kavi oziroma cedeviti s Hrušičanom sproščeno kramljala o njegovi službi, preteklosti, počitnicah, izkušnjah z novorojenko in očetovstvom, zasebnosti, nepremičninah, njegovem podjetju, dokumentarnem filmu …
- Anže Kopitar po končanem kampu: Sprva so me vikali (fotogalerija)
- Dokumentarni film o Kopitarju
- Anže Kopitar: A bo "fejst" narobe, če rečem, da sem pozabil
- Kopitar za novo domovanje odštel 10 milijonov
Če si zaželite te dni v živo videti našega hokejskega asa, ga lahko vsako dopoldne najdete v ledeni dvorani na Bledu, kjer že pridno nabira kilometrino na ledeni ploskvi. Za njim je prvi teden ledenih treningov, rja z drsalk, ki jih je sicer prvič obul, ko je pred kratkim priredil svoj prvi hokejski kamp za otroke, je tako docela odpadla, pljuča se privajajo na mrzel zrak, stopala pa na trde usnjene "gležnjarje". Slednje je bilo to pot nekaj manj boleče. Na Jesenicah je v družbi nadobudnih mladih hokejistov svoje noge iz udobnih, lahkih poletnih japonk nekajkrat že nadel ter jih začel privajati in pripravljati na pravo delo. "Od zdaj sem se že naučil, da kakšen teden ali dva vezalk na drsalkah nikoli ne zategnem do konca. Pričakoval sem bolečino, a ta ni bila prehuda," je dejal Anže Kopitar.
Normalno je, da hočeš igrati za svojo državo, a najbolj pomembno je to, da se fantje razumemo med sabo in da hočemo skupaj igrati. Samo za to gre.
'NABIJANJE' KROGOV
Ob tej vadbi ima Kopi v nasprotju s treningi na suhem kot po navadi vedno družbo. Letos z njim drsajo Žiga Svete, Jaka Ankerst, Žiga Pavlin, Jakob Milovanović, Matic Podlipnik, vratarja Jure Pavlič in Žan Us, prvič pa se mu je pridružil tudi najboljši hrvaški hokejist, ki je lani v dresu Colorada debitiral v ligi NHL, Borna Rendulić. "Mislim, da nas je ravno prav za to, na kar se pripravljamo. Vsi delamo bolj ali manj zase, pravih skupinskih vaj niti ne moremo delati, pravzaprav jih niti ne potrebujemo. Ko prideš v klub, bo čas za te," razmišlja Kopi.
Ogrevanje brez čelade? To samo 'frajerje špilamo'
Vsi, ki so si kadarkoli ogledali kakšno Anžetovo tekmo v ligi NHL, so gotovo opazili, da se naš as na ledu ogreva brez čelade. Zakaj? "Mah, to samo 'frajerje špilamo'," je z nasmeškom pojasnil. "Moje ogrevanje se ne razlikuje z ali brez čelade, samo malo bolj sem pozoren, kje letijo ploščki, da kakšnega ne pojem ali da ga ne dobim v glavo. Nekajkrat se je že zgodilo, da je koga zadel kakšen odbit plošček in je bilo potrebno rano zašiti, kaj bolj resnega pa še ne," je izjavil in hkrati potrkal na led.
Na treningih tudi letos ni odkrival tople vode, fitnes, pilates, tek na stadionu in še kaj so bili del njegovega vsakdanjika. "Edina sprememba je bila, da sem šel pozneje na led. To poletje je bilo daljše, zato je bila mogoče količina malo večja, to pa je nekako to," se je dotaknil dela in dodal, da je led že kar malo pogrešal: "Vsakič, ko te dalj časa ni na ledu, je tako, še posebej pa, ko na stadionu 'nabijaš' tiste kroge, kar res ni najbolj prijetno, vsakič bi bil raje na ledu. Po drugi strani pa tudi dobro vem, da bi se ga lahko hitro nasitil, zato smo tudi začeli šele ta teden."
ZAME TO NI NIKAKRŠEN "UAU"
Kot zapisano, bo družinica Kopitar počasi začela pripravljati kovčke in urejati vse za selitev čez lužo. Anže pravi, da zaradi tega ni nestrpen. "Nekaj časa bom še doma. Nestrpen nisem, s težkim srcem pa tudi ne bom odšel. Ko enkrat prideš v to obdobje sezone, hočeš čim hitreje začeti znova igrati." In to bo lahko storil šele v ZDA.
Tam ga čaka že deseta (!) sezona v ligi NHL. Številka, ob kateri pravi hokejski poznavalci, ki poznajo razmere in moč ter talent in trud, ki so potrebni, da ti v najboljšem hokejskem tekmovanju na svetu sploh uspe, večinoma rečejo "uau". A naš sogovornik na to gleda precej drugače. "Po pravici povedano, ne razmišljam tako. Zame je to še ena sezona, na katero bi se rad znova dobro pripravil in se uvrstil v končnico. Zame to ni nikakršen 'uau'. Verjamem, da je mogoče v drugih očeh to res malo drugače. Jaz moram biti osredotočen le na eno samo, prihodnjo, in ne na to, kar se je dogajalo v preteklosti. Priznam pa, da tudi v tistih največjih sanjah nisem pričakoval, da se bo v tako kratkem času, v teh devetih letih zgodilo toliko, kot se je. Na to sem zelo ponosen," je zatrdil 27-letni Hrušičan.
ODKLOP JE BIL NUJEN
Zadnji meseci so bili zanj drugačni glede na pretekla štiri leta, saj se Kralji niso uvrstili v končnico. Anže je tako imel več časa za kakšno novo izkušnjo, dogodivščino, a umirjen, kot je, pravi, da ni bilo ničesar, kar bi izstopalo ali bi bilo res omembe vredno. "Razen očetovstva, seveda," se je nasmehnil: "Je pa bilo letošnje poletje vseeno bolj sproščeno, ker se mi ni mudilo s pripravami. Po svetovnem prvenstvu sem si res vzel čas, da nisem delal popolnoma ničesar oziroma le tisto, kar sem si želel sam."
Zame to ni nekakšen 'uau'. Verjamem, da je mogoče v drugih očeh to res malo drugače.
V prvi vrsti je bilo to preživljanje časa z družino, v družbi žene Ines in marca rojene dojenčice Neže. To mu je čas in misli zapolnilo do te mere, da je lahko povsem pozabil tudi na hokej: "Sem. Nekaj tednov po SP ga ni bilo, ni obstajal. Po pravici – nisem gledal niti ene tekme v končnici lige NHL. Moral sem odklopiti, mislim, da je bilo tudi nujno potrebno. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem si lahko več časa vzel zase in družino," je povedal centralni napadalec, ki mu še zdaleč ni bilo dolgčas. Ob svojem dobrodelnem golf turnirju se je med drugim udeležil dobrodelne nogometne tekme v Biljah, obiskal je tekmo mariborskih nogometašev v Ljudskem vrtu, pa spopad čete Srečka Katanca in Angležev v Stožicah, igral golf in sodeloval tudi na svojem hokejskem kampu, za kar bi mu, če bi se sezona zanj znova potegnila vse do junija, bržčas zmanjkalo časa.
"SKURJENI" IN IZMOZGANI
Čeprav je izjavil, da se v preteklost noče ozirati, pa smo se z našim sogovornikom kljub temu zadržali tudi pri pretekli sezoni, ki je bila glede na pokazano na ledu in statistike zanj podpovprečna. Kaj je bilo v tej drugače kot v prejšnjih? "Kaj pa vem ... Mislim, da smo bili, po domače povedno – 'skurjeni'. V kratkem času smo odigrali veliko tekem, v končnici 2014 smo kar trikrat odigrali sedmo tekmo. Preprosto te to izmozga. Ne vem," je razglabljal naš hokejski as, ki je zatrdil, da bi bili Kralji v primeru preboja v končnico gotovo spet zelo nevarni. "Smo pač taka ekipa, ki šele v tem primeru nekako obrne nov list, se na novo vžge in začne igrati, kot je treba. Žal smo bili prekratki. Težko je bilo. Včasih se je prikradla tudi kakšna tekma, ko res nismo bili pri stvari, kot bi morali biti, preprosto smo jih odigrali preveč. To pa se pozna na igri, pride do napak in porazov."
Nekaj tednov po SP hokeja ni bilo, ni obstajal. Po pravici, nisem gledal niti ene tekme v končnici lige NHL. Moral sem odklopiti, mislim, da je bilo tudi nujno potrebno.
POŽIVITEV IN
DRUGAČNA ENERGIJA
V športnem svetu ni prav nič nenavadno, da na primer pričakovanje naraščaja negativno vpliva na predstave marsikaterega vrhunskega športnika, pa čeprav do tega morebiti pride zgolj na nezavedni ravni, v podzavesti. Anže je marca postal oče; je kdaj pomislil, da je šlo to sezono tudi v njegovem primeru za kaj takega? Da je slabše igral, ker ga je čakalo novo razburljivo življenjsko poglavje? "Ne, nikakor. Sploh ne. Ravno obratno, vse to me je malo osvežilo," je kot iz topa povsem prepričan ustrelil AK11. "Ko se rodi tvoj otrok, ko pride do take stvari, ti to da drugačno energijo, to te poživi. Prav nič nisem bil obremenjen. Ines je poskrbela za vse, meni res ni bilo treba skrbeti za karkoli. Pomagal sem, kolikor se je dalo, a ko je bil čas za hokej, je bil ta v ospredju," je zatrdil.
ŽIV BI SE POŽRL
Ne samo v klubskem dresu, tudi v reprezentančnem Kopi ni sijal, kot smo vajeni. Tudi v Ostravi ni našel pravega občutka in forme. Risi so izpadli iz elite, Anžetov oče, zdaj že nekdanji selektor Matjaž Kopitar, je odstopil. Kako po nekaj mesecih gleda na vse dogajanje na Češkem? Je opazil spremembe pri očetu? "Težko je to ubesediti, ampak gotovo se pri njem vidi razlika. Bolj je sproščen, zdaj lahko malo bolj gleda nase, enako kot to poletje jaz. Zdaj nima vseskozi v glavi, kaj bo, ko se bo začela sezona, kje bodo fantje igrali, tudi reprezentanca se prvič kar hitro zbere in tudi to ne dopušča veliko počitka. Mislim, da si je vzel čas zase, oziroma upam, da si ga še bo in da se bo, ko se bo nekega dne oziral na ta leta, večinoma spomnil tistih dobrih stvari, ki jih navsezadnje ni bilo malo," je razložil Gorenjec.
Če bi mu že kaj zameril, je to le, da si on vse preveč jemlje k srcu. Samo to. Mislim, da je vse opravil profesionalno. Pri odstopu sem ga podprl, saj bi se živ požrl, če bi se zgodba še nadaljevala.
Pravi, da z očetom po svetovnem prvenstvu o Ostravi nista več izgubljala besed. "Oba veva, kaj je bilo, zakaj nam ni uspelo. Zakaj bi se ukvarjal s stvarmi iz preteklosti, na katere nimaš nobenega vpliva? Življenje gre naprej, cilj ni bil dosežen, ampak zato se življenje še ne podre," pravi otrok jeseniške hokejske šole, ki smo ga prosili za objektivno, kritično oceno očetovega dela kot selektorja. "Če bi mu že kaj zameril, je to le, da si on vse preveč jemlje k srcu. Samo to. Mislim, da je vse opravil profesionalno. Pri odstopu sem ga podprl, ker bi se on preprosto živ požrl, če bi se zgodba še nadaljevala," je odkrito povedal Anže in nadaljeval: "Kar zadeva njegovo delo, je edini trener, ki se je uvrstil na olimpijske igre, dvakrat se mu je uspelo prebiti v elitno divizijo in v tej fejst dobro igrati. Vse se ni izšlo, a tu ne more biti nikakršnih očitkov."
Bojim se, da bi mi jih kdo celo potegnil s prsta
Z dvema Stanleyjevima pokaloma si je Anže prislužil tudi dva šampionska prstana, ki pa si ju le redko natakne na svoje prste. "Imam ju doma, zadnjič sem ga nesel pokazati otrokom, ko smo imeli kamp, da so ga lahko videli. Drugače ju ne nosim. Če bi se kje pojavil z njima, bi gotovo s tem privabil še več ljudi, kar pa mi ne bi bilo ravno všeč, še posebej, če se mi ne bi bilo za druženje. Nerad jih tudi za nosim, ker se bojim, da bi ju izgubil, založil ali pa da bi mi ju celo kdo potegnil s prsta."
ŠOK, VENDAR V
POZITIVNEM SMISLU
Življenje družine Kopitar se je v zadnjih petih mesecih korenito spremenilo. Neža je svojima staršema popestrila dneve in noči, več kot očitno pa 27-letni Hrušičan v tem nadvse uživa. "Vsak dan je boljše. Neža je pridna, veliko spi, naše noči so tako mirne. Vsak dan je nekaj novega, nekaj zabavnega, vse je zelo zanimivo," je na hitro opisal vsakdan.
Je imeti dojenčico vse, kar je pričakoval, da bo? "Lahko se pripravljaš na vse možne načine, a ko enkrat dobiš otroka, se počutiš, vsaj jaz sem se, kot na trnih. Daleč od tega, da bi me bilo strah. Menim, da gre hitreje kaj narobe, če te je preveč strah. Tudi mame imajo materinski čut in mislim, da gre tudi zaradi tega redkokdaj kaj narobe. Mogoče te edino malo bolj 'zadane', ko prvič prineseš otroka domov iz bolnišnice in moraš zdaj kar sam skrbeti zanj. Samo to je bil šok, vendar v pozitivnem smislu," nam je izkušnjo zaupal novopečeni očka, ki pravi, da se z Ines zaradi Neže nista spremenila: "Nič preveč. Gotovo pa sva oba postala še bolj zaščitniška."
VSE KAR NEKAKO ZAČUTIŠ
Čeprav so v zadnjih mesecih veliko skupaj, Anže kmalu ne bo več toliko ob svojih dekletih. Mu je kaj težko pri srcu, ko ju mora zapusti? "Da, vsekakor. A če sem iskren, moram reči, da se je za nas nekako dobro izšlo tudi časovno v teh prvih mesecih. Zdaj sem lahko veliko bolj pomagal, a vemo, da ko se bo začela sezona, toliko ne bo šlo. Hvala bogu, da obstaja Skype in podobno, da se lahko, četudi me ni doma, vidimo."
Mogoče te edino malo bolj 'zadane', ko prvič prineseš otroka domov iz bolnišnice in moraš zdaj kar sam skrbeti zanj. Samo to je bil šok, vendar v pozitivnem smislu.
Anžeta smo vprašali, kakšen oče je. "Ne vem," je bil prvi, bolj boječ odziv, nato je bolj samozavestno dodal: "Mislim, da sem kar spreten. Plenice sem ji hitro začel menjati, v bistvu že v bolnišnici. Vse ostalo, kar moraš ali bi moral narediti, pa kar nekako začutiš. In to je res zelo dober občutek," nam je zaupal Kopi, ki je še razkril, da se imata oba nadvse fino, ko se občasno zvečer skupaj kopata. "Še ena zanimiva stvar, še posebej ker ima zelo rada vodo. Včasih poslušava tudi kakšne pesmice, po televiziji malo gledava otroške programe," je opisal njune aktivnosti in na vprašanje, ali z ženo že razmišljata o otroku številka dve, odgovoril kratko in jedrnato: "Ne še."
ČE V TEM NAJDEJO VESELJE
Drugo leto zapored je Anže julija slab teden dopustoval na jahti ob hrvaški obali. Za to so se Kopitarjevi odločili, ker so že vajeni, da zaradi prepoznavnosti dvakratnega dobitnika Stanleyjevega pokala praktično nikjer nimajo miru, na morju pa lahko precej lažje ubežijo cukanju za njegov rokav na vsakem koraku. A tudi taka odmaknjenost od civilizacije jim ni pomagala, da se pred kratkim ne bi dvakrat znašli v rumenem tisku, kjer so ljudje lahko prebrali in si ogledali fotografije z dopusta na Jadranu ter tudi nedavnega Nežinega krsta. Anže se zaveda, da njegova služba prinaša tudi to, a letošnja sprememba v družini Kopitar je prinesla novo razsežnost. "Zase mi ni važno, mi pa je zelo pomembno, da ima Neža svoj mir, tudi Ines noče biti izpostavljena. Zaščitil ju bom, kolikor se bo dalo. Če ljudje v tem, da me fotografirajo in fotografije prodajo ali jih dajo revijam, najdejo veselje … Vsi vedo, da jaz oziroma mi ne delimo svojega zasebnega življenja. Veliko sem izpostavljen, tisto, kar se mora vedeti, se ve, tisto, kar je zasebno, pa radi obdržimo zase. Mislil sem, da se bom lahko najbolj umaknil s tem, da dopust preživljam na čolnu in sredi morja, pa so me še tam našli," je skomignil z rameni.
Zase mi ni važno, mi pa je zelo pomembno, da ima Neža svoj mir, tudi Ines noče biti izpostavljena. Zaščitil ju bom, kolikor se bo dalo.
VSTOPANJE V OSEBNI PROSTOR
Kako pa je na Bledu, kjer živijo zadnjih nekaj let? Pred nekaj leti nam je Anže razlagal, kako je komajda ubežal gneči ljudi, ki ga je obkrožila ob praznovanju ene ob blejskih noči, čemur se od takrat izogiba. "Še vedno je bolj ali manj isto," je povedal: "Najbolj me zmoti, ko ljudje pridejo in, kako naj se izrazim, vstopijo v tvoj osebni prostor. Razumem, da je to del moje službe, ni se mi težko fotografirati, občasno pa mi to začne presedati, še posebej, ko gremo na primer na sprehod, v katerem bi rad užival z ženo in hčerko. Če stojim za vozičkom, mi za poziranje pred fotoaparati in za dolgo in široko pogovarjanje ni. Ampak sem se že nekako navadil."
Pa vseeno se očitno lahko zlijejo z množico in se na Bledu sprehajajo. "Zelo malo. Večkrat smo se kopali na grajskem kopališču, to je res. Sicer se večinoma zadržujemo doma, tisti, ki me bo hotel videti, že ve, kje me lahko poišče. Nismo pa zelo aktivni. Gremo na kakšno kavo ali kdaj kaj pojest, da bi se sprehajali po blejski promenadi vsak dan, pa mi še zdaleč ne pade na pamet," je razložil.
LE ENA ŽELJA
Ravno danes Anžeta čaka še eno posebno dejanje – pihanje rojstnodnevnih svečk. V ponedeljek bo hokejski hrust praznoval 28. rojstni dan. Želje ob njegovem prazniku niso nič posebnega, pričakovanja o darilih pa povsem nedoločena. "Želja v bistvu ni, čeprav je glede na to, da se vseskozi nekaj dogaja, da je prisotna naglica in časovna gneča, moja največja želja mir in to, da praznujem v najožjem krogu. Glede daril se vsi pritožujejo, da mi jih je zelo težko kupovati, zato sploh ne vem, kaj naj pričakujem," se je zasmejal.
Je pa bilo malo na treningih dolgčas, saj je bil Gašer vedno največji dobrovoljček, vedno je poskrbel za smeh.
POGREŠA DOBROVOLJČKA
Eden tistih, ki jih tokrat ne bo na tej "zabavi", pa je Anžetov mlajši brat Gašper, ki se to poletje iz Amerike sploh ni vrnil domov, temveč se na novo sezono pripravlja kar v ZDA. "Sva v takih letih, da se tudi on že bolj odloča zase in do tega pač pride. Daleč od tega, da bi bilo to kaj slabega. V Ameriki mu vse bolj ustreza, od vsega v Sloveniji se lahko odmakne. Je pa bilo na treningih malo dolgčas, saj je bil on vedno največji dobrovoljček, vedno je poskrbel za smeh. Sicer sva vseskozi v stiku in vem, kaj se z njim dogaja," je pojasnil Anže, ki se veseli, da se bosta kmalu srečala: "Gotovo bova odigrala kakšno partijo golfa. Verjetno tudi on že komaj čaka, da nas vse spet vidi, še posebej pa Nežo."
Vsa hrana se dobi, pogrešam le prijatelje
V prvih dneh septembra se bo z družino preselil nazaj v njihov losangeleški dom. Zanimalo nas je, ali kdaj ko je doma, pogreša kaj iz ZDA in obratno, ali tam kaj pogreša iz Slovenije: "V bistvu samo prijatelje, ljudi, s katerimi sem bolj povezan. Če tako gledaš, so tam hokejske dvorane super, golf igrišča so še malo boljša kot tukaj, ker je vse tako razvito, skoraj ni možno, da ne bi imeli hrane, ki jo imamo radi. Tako da res pogrešam le ljudi, vse ostalo pa si tako uredimo, da nam odgovarja."
Med našim obiskom Anžetovega kampa smo spoznali tudi kanadsko novinarsko ekipo, ki je v Slovenijo prišla zgolj zaradi našega šampiona in snemanja dokumentarnega filma o njegovem odraščanju s hokejem. "Ne vem, če gre ravno za dokumentarni film, ampak mislim, da gre bolj za prispevek o meni," je dvomljivo in z nasmeškom našim besedam odgovoril: "Že v Los Angelesu smo se pogovarjali, da bi sem poslali ekipo in ali je to sploh izvedljivo. Potem so prišli na kamp, bili so pri nas doma na Hrušici, v Rovtah pri stari mami, v Podmežakli in na blejskem gradu. Bomo videli, kaj bo nastalo."
RUŠENJE IN GRAJENJE
Sredi decembra lani je tudi našo državo dosegla novica, da so se Kopitarjevi v Lalalandu spustili v nakup nepremičnine. "Pa ne samo ene," se je zasmejal Anže. "Ljudje so si to malo napačno razlagali. Kupili smo dve parceli, na katerih stojita dve hiši. Naj pojasnim. V Los Angelesu je težko kupiti dve parceli, ki stojita druga ob drugi, bližje morja si, težje je najti toliko prostora. V zdajšnji hiši imamo precejšen vrt, če na novi lokaciji ne bi kupili še druge parcele, ne bi imeli toliko vrta, ki pa ga potrebujemo. Gre za to, da bo Neža kmalu zrasla, imamo pa še kužata Gustla, ki potrebuje svoje območje. Ob tem bo na drugi parceli stala še ena manjša hiša za goste," je pojasnil Kopi, ki v obstoječih hišah ne bo živel, temveč bodo obe v celoti zrušili. Gre torej za gromozanski projekt. "Časovno se nismo omejili. Arhitekt oziroma gradbenik nama je dejal, da bo vse trajalo leto in pol ali dve leti. Jaz imam v glavi kar dve leti, če bo prej, pa bo toliko bolje. Mudi se nam ne," je nadaljeval.
Če bom po koncu sezone še kakšen teden ostal v Los Angelesu, nočem, da bi ljudje mislili, da je to zato, ker nočem igrati. Vem pa, da se bodo tisti, ki bodo to mislili, takoj oglasili.
BREZ ŽARA NE GRE
Vse ideje za izgradnjo novega doma sta Anže in Ines prispevala sama. "Vse sva si zamislila sama. Ines bo poskrbela za stil in za večino opreme, jaz pa za tiste moške stvari, kot sta elektronika in žar, mogoče za sobo z igricami, potem pa se moje delo že konča," se je široko nasmehnil: "Žar mora biti. Predvsem sva gledala na to, da se bo Gustl lahko veliko gibal in imel določen del vrta samo zase. Imeli bomo tudi pasja vrata, ki se odprejo s čipom, da gre seveda lahko tudi on v hišo. To se je že naučil. Kolikor se bo dalo, bomo poskrbeli za zasebnost. Imajo predpise, koliko so lahko visoke stene in podobno, vsekakor bomo šli do skrajne meje."
O ŠTEVILKAH NIMAM POJMA
Anže ima nekaj let tudi svoje podjetje AK11, za katerega pravi, da dobro stoji. "Da, fino je, a o številkah, priznam, nimam pojma. Mislim, da gre dobro," se je znova široko nasmehnil: "Tako in tako pa je daleč od tega, da bi jaz to delal zaradi zaslužka. Gre bolj za imidž, da najbolj zagretim navijačem ponudiš kakšno stvar, da jim to navsezadnje lahko tudi podpišem in podobno. Naša ponudba ni ne vem kako obsežna, tu so majice, puloverji in kmalu kape s ščitkom. V kaj več se ne bomo niti spustili. Je pa fino, da imamo nekaj, da smo lahko, kot je bilo letos, nekaj ponudili tudi otrokom. Mislim, da je to ena zelo pozitivna stvar, najbolj pa sem zadovoljen, ko dobim pohvale od strank," je opisal še poslovno stran svojega življenja.
Časovno se nismo omejili. Arhitekt oziroma gradbenik nama je dejal, da bo vse trajalo leto in pol ali dve leti.
Pred novo sezono cilji niso nič kaj presenetljivi. "Osvojiti hočem naslov. Osebni niso važni, gledam tisto veliko sliko. Zavedam pa se tudi, da bom moral, če bomo ta cilj želeli doseči, igrati tako, kot se pričakuje od mene. Moje številke niso pomembne, čeprav cilja– točka na tekmo – še nisem izpolnil," se zaveda.
NE ZATO, KER NOČEM
Če se Kralji znova ne bi uvrstili v končnico in bi mu čas dopuščal igranje za rise, bi prišel na SP divizije 1A? "Moral bi preveriti, ali bi mi časovno sploh uspelo. Vsak, ki se malo spozna na hokej, tudi ve, da ko pride konec sezone, ne moreš samo pospraviti opreme in nemudoma oditi. Tu so taki in drugačni sestanki, analize ... Torej, če bom po koncu sezone še kakšen teden ostal v Los Angelesu, nočem, da bi ljudje mislili, da je to zato, ker nočem igrati. Vem pa, da se bodo tisti, ki bodo to mislili, takoj oglasili," je z rameni še enkrat skomignil naš sogovornik, ki mu tudi grenka izkušnja iz Ostrave tako ni zmanjšala želje po igranju Slovenijo. "Ne. Normalno je, da hočeš igrati za svojo državo, mislim pa, da je najbolj pomembno to, da se fantje razumemo med sabo in da hočemo skupaj igrati. Samo za to gre. Kot sem rekel, super je igrati za svojo državo, a še boljše je igrati s fanti, s katerimi smo skupaj odraščali, igrali drug proti drugemu, ki jih poznam od mladih let. To je najboljše," je še končal Anže Kopitar.
