Nekaj dni je minilo od vašega sprejema nove službe, nekaj več časa, odkar vam je HZS ponudila mesto selektorja. Trenutno je hokejska sezona "mrtva", pa vendar, kakšni so bili prvi dnevi?
Zdaj čakam na potrditev predsedstva HZS, tak človek sem. Sprejel sem tisto, kar mi je bilo ponujeno, vzel sem si čas za premislek. Določene stvari smo se na HZS dogovorili in uskladili, mislim, da gre lahko ta zgodba naprej ali pa pač v neko novo smer. Kar zadeva čas po moji odločitvi, pa je še največ dela z mediji (smeh). Vsak hoče zgodbo, kar je čisto razumljivo. V glavi že delam neke načrte, sicer ničesar velikega, a glava vseeno že dela.
Nekako logično je bilo pričakovati, da bo delo selektorja ponujeno vam. Ste tudi vi pričakovali ponudbo?
Dokler se nekaj ne zgodi, o tem ne razmišljam. Tudi tega, da bo odstopil Matjaž Kopitar, nisem pričakoval. A ga razumem in spoštujem njegovo odločitev. Potem gledaš možnosti, ki obstajajo, gledaš v prihodnost in kaj se bo spremenilo. Ena teh možnosti je bila, da bi delo ponudili meni, a kot sem rekel, o tem začneš razmišljati, ko se stvari zgodijo. Zato sem si vzel malo več časa za premislek. Ker sem bil del pretekle zgodbe, se posledično čutiš odgovornega za rezultatski neuspeh, čeprav to ni taka katastrofa, da bi se morali vsi skrivati. Daleč od tega. Treba je delati naprej. V športu so vzponi in padci, v petih sezonah, mislim, da je bil napredek velik in da je na stvari treba gledati s pozitivne strani.
Je bila vaša dolgoročna želja postati selektor članske reprezentance? Je do tega prišlo veliko hitreje, kot ste mogoče pričakovali?
Zakaj se to tako hitro dogaja, obstaja več razlogov. Da, imam kratko trenersko pot, a to je zato, ker sem igral skoraj do 42. leta. Nekateri, ki se prej usmerijo v te vode, imajo desetletne trenerske izkušnje, a ne moremo mimo dejstva, da sem odigral 14 SP in na pet SP sem bil kot trener. Teh izkušenj ne moreš pridobiti na nobenem seminarju, predavanju, šoli. Imel sem srečo, da sem v karieri naletel na več dobrih trenerjev, od katerih sem se veliko naučil. Lahko si človek, ki znanje vsrka vase ali pa gre to mimo tebe. Sem tak, da stvari, ki so se me dotaknile, spravim v neke predale in jih uporabim takrat, ko je treba. Take izkušnje zelo težko pridobiš, četudi si trener že deset let. Tu ne vidim nobene težave, ni nujno, da greš v razvoju po vrsti A, B, C. Še ko sem igral, sem delal z otroki, neke uradne funkcije nisem imel, a mi smo tako in tako 24 ur na dan v hokeju. Nimam toliko izkušenj s trenerskim delom, a sem že, ko sem igral, razmišljal v tej smeri in nabiral izkušnje.
Ste se v tem času, ko ste razmišljali, ali zasesti mesto selektorja, stopili v stik tudi z Matjažem Kopitarjem?
Po sestanku strokovnega sveta sem ga prosil, če si lahko vzame nekaj časa za pogovor, in sva se dobila. Hotel sem izvedeti, kaj misli, kaj bi bilo dobro za naprej, kakšna je njegova vizija. Navsezadnje smo skupaj delali toliko časa, v reprezentanci pa se igralski kader ne menja veliko in tudi v prihodnje ni pričakovati revolucionarnih sprememb. Zanimalo me je, kaj on recimo misli o mojih idejah.
Se vam je zdelo, da podpira vašo odločitev, da boste njegov naslednik?
Še zdaj je Matjaž precej "svež" glede odločitve o odstopu, tudi on si mora vzeti čas in stvari pri sebi predelati. To spoštujem. O tem se nisva konkretno pogovarjala. Gledala sva pozitivne in negativne stvari.
Matjaž Kopitar se je v zgodovino našega hokeja vpisal z največjim uspehom do zdaj, olimpijskimi igrami. Domnevamo, da vaši cilji niso nič nižji, kot so bili Kopitarjevi?
Tu ni neke strašne filozofije. Najprej nas čakajo pripravljalni turnirji, nato SP divizije 1A, kjer je cilj uvrstitev nazaj v elito. Po tem prihaja specifična sezona, ki se bo potegnila v september. Takrat bo treba zelo pametno in preudarno pogledati, kakšne so možnosti za pripravo na kvalifikacije za OI. Tako še nikoli ni bilo, je nekaj posebnega, nihče od igralcev ne bo v tekmovalnem ritmu, vse reprezentance bodo imele iste težave, bodo pa vsem na voljo vsi najboljši igralci. So pozitivne in negativne stvari, a treba bo dobro premisliti, kdaj začeti, koliko tekem odigrati pred turnirjem. O tem bomo razmišljali pozneje, čeprav že zdaj človek razmišlja tudi o tem.
Koliko ali pa na kakšen način je vaša vizija drugačna kot Kopitarjeva?
Tudi jaz sem se v teh petih letih učil vzporedno z Matjažem in se veliko naučili. Veliko stvari bom tudi obdržal, nekatere bom spremenil, že z vidika, da bo nekaj novega, svežega. A gotovo se stvari, kot je disciplina na in zunaj ledu, ne bo spremenila, to so osnove za kakršenkoli uspeh. Disciplina, harmonija, to bo dovolj podobno, saj je to delovalo. Ko se mi bo pridružil Ivo Jan, bo tudi on prinesel nekaj novega, kar je vedno dobrodošlo. Nekaj bomo samo obnovili, nekaj postavili na novo.
Potem ko ste sprejeli novo službo, nam je generalni sekretar Dejan Kontrec dejal, da boste drugačen selektor v smislu, da boste veliko potovali po Evropi in obiskovali kandidate za reprezentanco, česar recimo Matjaž Kopitar ni delal.
To je bil moj predlog, Matjaž je bil v drugačni situaciji zaradi oddaljenosti, a sem bil jaz v navezi z igralci. Če imam možnost, bom poskrbel za osebni stik z igralci, kar je dobro tudi za njih. Mislim, da so obiski igralca v klubu zelo dobra stvar. Lahko se sestaneš tudi z vodilnimi možmi ekip, da tudi oni vidijo, da krovno organizacijo zanima, kako jim gre, mogoče bodo zaradi tega na njih drugače gledali. Lažje se je v živo dogovoriti, da jih bodo recimo lažje pustili na reprezentančno akcijo. Tako imaš pregled nad igralcem, da vidiš, kako deluje tudi v klubskem okolju. Te informacije so zelo dobrodošle. Upam, da bomo to izpeljali, kot sem si zamislil. To je del te službe, to bom rad delal, to je moja vizija.
Do zdaj ste v svoji službi na HZS delali veliko stvari. Se bo to zdaj spremenilo?
Nekatere stvari bodo morali prevzeti drugi, gre za velik spekter stvari, kot selektor se z nekaterimi ne bom mogel ukvarjati. Ne bom mogel več urejati letalskih kart za fante (smeh). Bom pa pomagal pri vsem, nič mi ni izpod časti. Daleč od tega. Spremljati bom moral tudi mladi reprezentanci, se usklajevati s trenerji, ki bodo vodili te. Vedno bom priskočil na pomoč, rade volje. Ne bo tako, da bi rekel, da bom pa zdaj gospod.
Klubsko sezono ste zaključili z naslovom državnega prvaka, a Jesenic ne boste več vodili kot trener. Vam je žal za to?
Žal … Vedno poskušam, da mi za nič ne bi bilo nikoli žal. Zelo rad bi nadaljeval z delom na Jesenicah, ker je bila ekipa v redu, ker so stvari urejene in gredo v pravo smer. Uprava kluba razmišlja pozitivno, v smeri napredka, ne gre z glavo skozi zid, na Jesenicah je užitek delati. A hokejski svet se tako hitro vrti, da se zna zgoditi, da se bomo v prihodnosti spet srečali.
Mislite, da je tudi uspeh z železarji pripomogel k temu, da so pri izbiri za selektorja najprej pomislili na vas?
Tudi to je bil pokazatelj, da so šle stvari v pravo smer, da to nekaj velja. Igralci so svoje naredili na ledu, medalje si ne morem pripeti sam, ker sem bil na Jesenicah dva meseca, pred mano sta bila tam dva trenerja, tudi onadva sta naredila svoje. Očitno smo nekaj prav zložili, da smo prišli do tega uspeha. Ali je to pripomoglo k temu, da so mi ponudili mesto selektorja, ne vem, gotovo pa ima naslov državnega prvaka svojo težo.
Z Matjažem Kopitarjem sta dolgo sodelovala. Kakšno je bilo to sodelovanje? Katere so glavne stvari, ki ste se jih naučili od njega?
Ena stvar je to, da sva midva sodelovala z veliko komunikacije. Že kot igralec, pa tudi zdaj kot trener, sem videl, da nekateri trenerji prisegajo na popolno nadzor. Da imajo pomočnika, da na treningih nastavlja ploščke, upošteva pa se ga ne veliko. Pri nas je bilo drugače, veliko sva se pogovarjala, prepustil mi je kakšno stvar. Moje nasvete je upošteval, me spraševal, kaj menim o igri z igralcem več, veliko sva sodelovala pri "game booku" itd. Zelo veliko pomeni in pomaga, če te nekdo spusti tako blizu. S tem dobiš samozavest, ko veš, da se upošteva tvoje ideje, ki gredo v ekipo, glede tega je bilo super. Kar se mi zdi pozitivno, je bila disciplina, ki ni bila ustvarjena na osnovi terorja. Ni bila zgrajena na distanci, na nekem odnosu, da bi se igralci bali karkoli narediti. Tudi za sam pogled na hokej je dobro, da imaš ljudi z različnimi pogledi. Tu je veliko pomagal Kari Savolainen. Ko misliš, da drugače ne gre, pa pride nekdo in predlaga nekaj drugega, na kar sam nisi niti pomislil. Vsem, ki smo tako vpleteni v hokej, nam gredo stvari zelo hitro v glavo. Eni znajo voditi banko, drugi tovarno, eni pa smo za hokej. Informacije pravzaprav vsrkamo. Imeli smo konstruktivne pogovore, iz katerih je prišlo veliko dobrih idej, ki smo jih prenesli na ekipo. To je največ, kar lahko dobiš. Moraš pa biti tudi samoiniciativen. Od Matjaža sem dobil veliko povratnih informacij, to se mi zdi, da je največ, kar sem lahko dobil, ob tem pa sem dobil tudi veliko znanja, taktičnih zamisli.
Odstop Matjaža Kopitarja je bil zelo čustven in v tistem trenutku nismo niti dobili priložnosti, da bi z njim razčlenili, kaj se je natančno dogajalo v Ostravi, zakaj je Slovenija izpadla iz elite. Ali lahko vi zdaj ocenite SP? Kaj je šlo narobe?
Priznam, da veliko pri sebi delam analize, kaj smo narobe delali, in prihajam do zaključkov, da raje gledam s strani, kaj je bilo v redu oziroma kje nismo naredili napak. Na fizičnem področju nas nihče ni toliko stisnil, da bi pogoreli. Fantje so bili telesno pripravljeni za raven elitne divizije. Ozračje v slačilnici je bilo, kljub temu da so se porazi vrstili, v redu, fantje so delovali homogeno, ni bilo prepiranja. Glede na to, koliko priložnosti smo si ustvarili, smo dali veliko premalo golov. To je nedvomno. Dali smo jih premalo, da bi dobili več točk. Težko je izpostaviti glavni razlog. Ali je bilo tako zato, ker so nekateri klubske sezone končali zelo hitro in so bile priprave za njih dolge, in je težko igralce držati v formi ali to tempirati. Na pripravah so dali vse od sebe, nihče se ni držal nazaj, daleč od tega. Razmišljaš seveda, ali si prav sestavil peterke ali bi jih moral prej zamenjati, a to je stvar odločitve na mestu. Mogoče se je res pokazalo, da ko smo razbili našo mlado peterko Jeglič-Tičar-Sabolič, je Jeglič celo boljše deloval v napadu pri Anžetu Kopitarju. Ne vem. Zdaj smo lahko vsi pametni. Malo smo imeli tudi smolo, a poudarjam, to ni izgovor. Cel mesec se pripravljaš, zadnjo tekmo z Nemčijo na višji ravni dobro odigraš, potem pa Jan Urbas zboli in ga izgubiš za prvi tekmi. To so stvari, na katere ne moreš vplivati. Zdaj, ali bi bilo drugače, če bi Jan igral, je spet težko reči, a s tem se ti veliko podre. Potem sta sledili kazni Boštjanu Goličiču in Robertu Saboliču. Celo prvenstvo se je nekaj vleklo. Mislim, da, poudarjam, to je samo moje mnenje, smo bili najbolj šibki pri odločitvah. Pri pametnih odločitvah v točno določenem trenutku na vseh koncih ledu. Tu smo bili najslabši, če primerjamo vsa prejšnja SP in OI. Odločitve so bile prevečkrat napačne in tu smo izgubljali bitke. Tu ciljam na dojemanje prostora, izkoriščanje priložnosti, branje igre. Tu smo bili vedno pol koraka za tekmeci. Kako to izboljšati ali pa zakaj je bilo v Sočiju drugače, pa je potrebna še veliko bolj temeljita analiza.
Kakšen bo vaš kriterij izbiranja igralcev? V Ostravi so igrali fantje, ki so bili več mesecev poškodovani, igralci, ki so sezono začeli nekaj mesecev pozneje, in na ravni elite je kristalno jasno, da se s polovičnimi sezonami ne da več igrati.
Zdaj bomo igrali na SP divizije 1A, ki se močno razlikuje od elite. Nabor igralcev ne bo drugačen, a nekateri za divizijo 1A pridejo v poštev, za elito pa mogoče ne. Prvi pogoj je klub. Kar nekaj igralcev še nima pogodb, upam, da bodo dobili dobre klube, imeli v teh veliko minutažo in da bodo igrali v vseh situacijah. To, da klub dobiš šele decembra, ni dobro. Dobro je, da si celo sezono v istem okolju. To sezono je kar nekaj reprezentantov ne le enkrat, temveč tudi dvakrat zamenjalo klub. To spet ni v redu, a na to mi zelo težko vplivamo. Pomagamo z referencami, tudi mene kličejo, za kakšne vrste igralca gre in kje je najbolj koristen. Upam, da bodo vsi našli svoje mesto, želim si, da bodo celo sezono zdravi.
Koliko boste vključevali mlade sile?
Na pripravljalnih turnirjih jih bova z Ivom priključila, da sploh vidimo, če lahko naredijo preskok na člansko raven. Včasih pri članih delujejo bolje kot v svoji starostni kategoriji, kjer ima mogoče probleme z odnosom, z glavo. Na ravni članov pride v okolje, kjer ni več "ta glaven" in se njegova igra spremeni. Iskal bom take primere in poskušal mlade vpeljati v naš sistem.
Ali je strah, da nimamo dovolj dobrih mladih, ki bi nekega dne vsaj približno kakovostno nadomestili zdajšnje reprezentante, upravičen?
Glede na rezultate, ki jih dosegata mladi reprezentanci, se lahko malo bojimo. Ne bom rekel, da ne. Se pa je že v prejšnjih letih pokazalo, da se je spraševalo, kaj bo, ko bosta nehala igrati Tomaž Vnuk, Dejan Kontrec itd., in govorilo, da nimamo nikogar zadaj. Pa so prišli novi in to dobri. Vedno se lahko dopolnjuje ekipa, a le če ne bo prišlo do prevelike luknje, ker nam bo zmanjkalo kadra za raven, na kateri želimo tekmovati. Na to poskušamo vplivati že prej, v mladih kategorijah, da čim večji nabor igralcev pripeljemo vsaj do U-18. Nekakšen trend je, da ima vsak drugi letnik kar precejšnjo luknjo, tam, kjer jih je dovolj, pa je konkurenca dobra, sami se vlečejo naprej in tako se dela kvaliteta. Ni nujno, da greš s 16 leti v tujino, če imamo doma močan letnik, dovolj je kvalitetnih trenerjev, ki peljejo igralce v pravo smer.
Kako gledate na starejši del reprezentance? Ali vam je kdo že omenil ali namignil, da se bo njegova pot z risi končala?
Ne, tako daleč še ni šlo. To vse je stvar pogovora, gotovo se bom z vsemi pogovoril. Razen Tomaž Razingar, ki je v Ostravi malo namignil na to, nihče tega ni omenjal. Treba se je pogovoriti, če bo kdo rekel ne, bo treba to spoštovati, a vseeno bi omenil, da nihče ni v kritičnih letih. Vedno jim sicer pravim, da starejši, kot si, več je treba vložiti vase. Moraš se bolj pripraviti, telo bolj paziti, a če ti je to kruh, je to nuja. Če bodo starejši tako delali in bodo v klubu igrali, kot morajo, bodo še naprej velik del reprezentance, ker imajo ogromno izkušenj na reprezentančni ravni, in tega ne moremo kar pozabiti. Neka mešanica rutiniranih igralcev in mlajših je najboljše, in nekaj takega bom v prihodnosti iskali.
Ali verjamete, da bo Anže Kopitar v primeru, kot je bil letos, še vedno prišel in igral za Slovenijo?
Tudi o tem sem razmišljal, in ko bo pravi čas, bi rad tudi z njim opravil pogovor na to temo. On je bil vedno pripravljen priti. Mislim, da ni bilo to samo zaradi Matjaža, ampak je pripravljen pomagati reprezentanci. Kako bo v prihodnosti, je stvar pogovora, in po tem bom lahko več rekel. Dejstvo je, da je to moja želja, ker je Anže taka dodana vrednost za našo ekipo, ker vse dvigne na višjo raven.
V prihodnje boste veliko sodelovali z Ivom Janom? Kaj pričakujete od njega?
Svež pogled na hokej, na reprezentanco. Vse pozna, ne bomo izgubljali časa za prilagajanje drug drugemu. Tudi on ima že kar nekaj izkušenj iz trenerskih vod, zadnje leto in tudi zdaj bo še naprej deloval v Gradcu, imel bo dober pregled nad reprezentanti, ki igrajo v ligi EBEL, kar je še toliko bolje. Tu ne bo nobenih večjih težav, da bo to zelo pozitivno delovalo. Karakterno se tudi dobro ujameva. Bomo videli, kako bomo zapeljali nekatere stvari, a tu gre za stvari tehnične narave. Tako nekako sem si zamislil, ko bo čas, se bova tudi midva dobila in razdelala celo sezono in kakšne zadolžitve bo imel.
Ko bo vaša pogodba potrjena, bo trajala do konca sezone 2017/18. Vedno bolj je jasno, da bo pomlad oziroma poletje precej burno tudi na ravni HZS. Bi se kaj v vašem primeru spremenilo, če bi se zamenjajo vodstvo HZS?
So stvari, na katere lahko vplivam. To je hokej, tu se počutim najbolj gotovo. Če bom naredil napako, bo to moja napaka in ne bom bežal od odgovornosti. Tu imam stvari v svojih rokah, tu lahko vplivam na stvari. Stvari, ki se zdaj nakazujejo, temeljijo na govoricah, detajlov ne poznam. Mislim, da smo s HZS v zdajšnji zasedbi veliko naredili v smeri napredka na vseh področjih in ne vidim potrebe po zamenjavi. Če pa kdo pride z boljšimi idejami, boljšim programom, pa ga je treba videti, preštudirati, potem pa se bodo za to odločali tisti, ki imajo to moč. Na to ne morem vplivati, lahko pa povem svoje mnenje. Če bo prišlo do kakršnekoli zamenjave, se bomo takrat pogovarjali. Nekaj špekulirati nima smisla.
Kakšne so vaše največje skrbi glede selektorskega dela? Če se spet obrnemo k Matjažu Kopitarju, je on izpostavljal zunanje vplive, novinarje, ljudi, ki, kot je rekel sam, polivajo gnojnico. Nanj je to nadvse vplivalo, kako je z vami?
Ljudje smo različni. Glede na izkušnje, ki jih je prestal Matjaž … Velikokrat sva govorila o tem. Meni je bilo veliko lažje v tem primeru svetovati oziroma govoriti kot pa njemu, ki je bil na selektorskem stolčku. On je vedno čutil zelo veliko odgovornost, kar pa to delo tudi prinaša s sabo. Karakterno sva si midva različna. Če se dotaknem novinarskih vprašanj, gledam na to kot del službe, to spada zraven. Je pa pri nas ena specifika. Ta trenutek vem, da ima mojo številko vsak novinar, ki se v Sloveniji ukvarja s hokejem. Vsak trenutek me lahko pokliče. Zdaj, ali je to prava kultura ali ne, je vprašanje. Ko bo čas za to, bi rad predlagal, da se to spravi v neke okvire. Nekateri se bodo tega držali, nekateri pa ne. Če v igri pride do prepovedanega položaja, sodnik prekine igro, ker si prekršil pravilo, ravno zato menim, da je treba postaviti neka pravila. Komuniciranje z mediji je del naše službe, absolutno, a pod določenimi pravili. Pri nas je dobro to, da je okoli igrišča ograda, da na led ne morete (smeh). A to, da igralca kličeš na dan tekme, pa ne gre, tega se mora zavedati tudi druga stran. Morate vedeti, kdaj in kako je primerno. Verjamem, da se da vse dogovoriti. Tudi če stvari ne bodo šle tako, kot bi si želeli, so kritike vedno dobrodošle, a le če so argumentirane na način, da izražajo resnično sliko dogajanja.
