Ali tistimi iz New Yorka, ki so ga lani zavrgli, ali tistimi iz Tampe, s katerimi je doživel najlepši trenutek v svoji karieri. Konec tedna je postalo jasno, da se bo vrnil v dvorano, kjer je naredil prve korake v najboljšem hokejskem tekmovanju na svetu.
V noči na četrtek se bo začela zadnja serija v letošnji sezoni lige NHL. Tampa Bay bo na prvi tekmi finala za Stanleyjev pokal takrat gostila Chicago, z njim pa bo v dvorano Amalie Arena prišel nekdanji junak moštva iz Floride.
Danes 35-letni napadalec, ki je odraščal v Murray Harbourju v kanadski provinci Otok princa Edvarda, je prvih sedem let preživel ravno pri moštvu, s katerim se bo zdaj boril za sveti hokejski gral. Tampa ga je leta 1998 izbrala v tretjem krogu nabora kot 64. po vrsti. Tampa je bila tista, ki je prva verjela vanj in s katero se je pred 11 leti vpisal v hokejsko zgodovino ter na Stanleyjev pokal, ko ga je ta ekipa leta 2004 osvojila prvič in zadnjič.
"Pričakujem veliko različnih občutkov. Nekaj posebnega bo," je po uvrstitvi v finale dejal Brad. "V Tampi sem odrasel kot igralec, mogoče celo bolj kot oseba. V tej organizaciji imam še vedno veliko dobrih prijateljev in lepo je videti, da tam dobro delajo. Bo nekaj posebnega zame, a ne pozabimo, za kaj bo šlo v naslednjih tednih. O prijateljih bomo govorili po koncu sezone."
Po koncu sezone, v kateri je dokazal, da še zdaleč ni za staro šaro, kar je praktično trdilo vodstvo New York Rangersov. Dvajsetega junija lani so se v velikem jabolku odkrižali, kot so izjavili, podpovprečnega veterana, ki so ga skoraj odkrito okrivili za lanski poraz v finalu proti Kingsom. Po 60 milijonov dolarjev vredni pogodbi bi moral oddelati še šest let, ko so Rangersi to odkupili in ga vrgli na trg.
Kljub težkim časom Richards pravi, da nikoli ni pomislil, da ga je sreča lansko pomlad zapustila. Globoko v sebi je verjel, da bo dobil klic vsaj ene NHL-ekipe, a hkrati je bil odločen, da se nekam ne bo preselil le zaradi zelencev. Hotel je moštvo, kjer bi lahko spet posegel po zvezdah, in tako je izbral Chicago. Izbira se je izkazala za modro.
"Izgubil sem v finalu lige NHL, nato so odkupili še mojo pogodbo. To niso bili najlepši trenutki v moji karieri," se danes spominja centralni napadalec, ki je leta 2004 ob Stanleyjevem pokalu osvojil tudi naslov MVP končnice lige NHL ter prejel nagrado Conn Smythe.
Richards sicer to sezono ni bil prva violina Blackhawksov. Ob igralcih, kot so Jonathan Toews, Patrick Kane, Marian Hossa, Patrick Sharp in Duncan Keith, mu niti ni bilo treba biti, a lahko rečemo, da se je na koncu z moštvom dobro zlil in v njem našel pravo mesto pod soncem. Vlogo drugega centralnega napadalca je sprejel z odprtimi rokami, statistično pa se je mogoče odrezal slabše, kot se je od njega pričakovalo, in priznal je, da se je dolgo lovil.
V rednem delu je na 76 tekmah vknjižil 37 točk, toda sistem igre Chicaga osvajal iz meseca v mesec in v zadnjih tednih pokazal, da ga je osvojil in da je vreden vsakega penija od dveh milijonov dolarjev, kolikor znaša znesek njegove pogodbe za to sezono. Na 17 tekmah v končnici je dosegel 11 točk, zelo pomembni podaji je prispeval ravno na sedmem obračunu finala zahodne konference, ko je Chicago s 5:3 premagal Anaheim, v tej seriji je vknjižil kar sedem točk in se izkazal za enega ključnih mož.
To kaže, da se bo kanadski veteran na led Amalie Arene vrnil v najboljši možni formi, mogoče celo taki, kot ga je spremljala pred desetletjem, ko je z zdaj sovražnim moštvom visoko v zrak dvignil 15-kilogramsko srebrnino.
