Dnevnik iz Ostrave: Še o vožnji skozi rdečo in srnah

Danes dopoldne bom tudi jaz zapustila Ostravo, popoldne bom doma in prav hudo mi ni bilo, ko sem včeraj pospravljala kaos v hotelski sobi in ga pravzaprav, priznam, samo preložila v kovček. Domov se je vedno lepo vrniti, čeprav vsakič znova uživam v delu na terenu.

Tokratno svetovno prvenstvo se spet ni končalo na lep način, pravzaprav se je še slabše, kot sem pričakovala in, da, tudi upala, a hkrati Ostrave ne zapuščam le s slabimi vtisi. Daleč od tega. Tretje največje češko mesto me je navdušilo, o čemer sem vam že govorila. Prvenstvo, čeprav ne za naše fante, je bilo super, lepo je bilo srečevati toliko slovenskih navijačev, videti, da ima veliko prebivalcev naše državice nadvse rado moj najljubši šport, veliko je bilo dobrega hokeja, dobrega vzdušja na splošno. Ne glede na to, da smo bili tudi mi, kot naši hokejisti, večkrat potrti, smo se s kolegi veliko smejali, drugim, še večkrat pa sami sebi. Moraš, da preživiš tempo.

Dogodivščin je bilo v zadnjih 13 dni veliko. Nekatere sem vam zaupala, nekatere sem zadržala zase. Nisem na primer pisala, da me je sredi belega dneva na prehodu za pešce skoraj zbil avto, ki je z visoko hitrostjo peljal v rdečo, pa da se mi je v glavi odvil celoten scenarij, kaj bi bilo, če bi name padli srni (da, srni, ne boste verjeli, koliko zajcev smo sicer videli tudi v središču mesta), ko sta nekaj metrov nad mojo glavo "dirkali" po strmem pobočju Landek parka.

Pogrešala bom skupne zajtrke s kolegi, ko smo še utrujeni, nepočesani in vedno lačni kot volkovi premlevali dogodke preteklega dneva, kdaj tudi noči (moje, ne lažem, so bile večinoma mirne). Na drugi strani ne bom pogrešala kumine, ki jo Čehi značilno dajejo, kamorkoli se lahko da. Ne bom pogrešala vonja po alkoholu, ki je bil prisoten v okolici hotelske recepcije in v dvigalu vsako jutro, ko so se prebivalci s svojim mačkom valili na zajtrk. Ne bom pogrešala svoje sicer udobne hotelske sobe, in to zgolj in le zaradi zaves. Veselim se današnje noči, ko mi prvič po dveh tednih ne bo treba spati s spalno masko.

Nikoli ne bom pozabila obiska živalskega vrta, pa rudnika, Dolnih Vitkovic, ulice Stodolni, voženj s tramvaji, "čeških metel", vinjenih in srečnih Fincev ter nadutih Rusov, glasnih Slovakov, nepričakovanega srečanja z danskim prijateljem, ki sem ga poznala na Islandiji, zdaj pa je tiskovni predstavnik danske reprezentance. Redki so bili trenutki, ko sem gledala televizijo, a moram priznati, da je nanizanka Seks v mestu štirikrat bolj smešna v češčini kot v angleščini, kar je vseeno veliko manj čudno kot to, da na poljskih programih tujegovorečih filmov sploh ne sinhronizirajo, ampak vse vloge (tudi otroške in ženske) z monotonim glasom "interpretira" moški govorec.

Domov se vračam z novo torbico, ker mi je tu ena povsem razpadla in je bilo seveda treba v lov na zamenjavo, vračam se z več novimi poznanstvi, med katerimi izstopa smešni Američan Mike, vračam se – vsaj zdi se mi – s kakšnima dvema kilogramoma več (pa ne v kovčku), vračam se brez Boba in Bobka za mojega nečaka in nečakinjo, ker je maskot v Ostravi žal zmanjkalo.

Mogoče se še kdaj vrnem v Ostravo, mogoče že čez slabo leto. Govori se, da bodo Poljaki naredili vse, da bi v Krakovu gostili SP divizije 1A, ta pa je od jeklenega srca Češke oddaljen le uro vožnje z avtom. 'dijo Ostrava!