Dnevnik iz Ostrave: Metle, tiste na glavi

Večina poročevalcev se nas ni odločila za to potezo in bomo danes lahko v miru pisali o zadnjih vtisih. Po še eni prespani noči načrtujemo, da se bomo proti domovini odpravili v sredo, peščica se bo še nekaj dni zadrževala tu v Ostravi, pozneje pa se bo preselila v Prago.

Kot sem že zapisala, imamo v Ostravi zaradi številčnosti pravo malo druščino slovenskih novinarjev. Pisala sem tudi že o fotografu (tistem, ki so mu na prvem rentgenskem pregledu našli orožje – škarje), ki pa ni edini slovenski mojster bliskavice v Ostravi. Tu sta še dva oziroma sta bila še dva, eden je šel domov po tekmi z Norveško. Fotografi se z nami v našem novinarskem središču, ki so ga postavili v veliki kongresni dvorani v bližnjem hotelu, sicer ne družijo veliko, saj imajo svojega v dvorani.

Morda je slišati veliko bolj prikladno in priznam, da tudi je, saj se moramo mi precej sprehajati do ČEZ Arene. Poleg tega nam pisočim novinarjem na akreditacijah manjka številka 6, ki omogoča prehod po posebnem hodniku, ki povezuje prostore za trening in glavno dvorano, zato moramo večkrat na dan delati ogromne kroge, s čimer se izgubi precej časa, a pustimo to.

Fotografi imajo torej svoje središče v dvorani, tudi zato, ker imajo ogromno izredno težke opreme (zaradi tega nikoli ne bi mogla biti fotografinja, hkrati pa se še kako dobro zavedam, da nimam očesa za to delo), a njihovo središče po drugi strani ni niti malo tako sijajno, kot je naše. Naše je desetkrat večje, mi imamo zrak, če lahko tako rečem. Pri njih je neverjetno zatohlo, še posebej pa utesnjeno in občudujem jih, kako ure in ure sedijo v takem okolju in urejajo svoje fotografije.

Zakaj sem se danes osredotočila na fotografe? Zato ker je tu fotograf, ki me vsakič znova nasmeji, ko ga vidim. Nikoli nisva spregovorila besede, mislim, da je ali Čeh ali Slovak, za koga dela, se mi ne sanja, kot tudi ne, ali dela kvalitetno. Zakaj me nasmeje? Zaradi pričeske. Saj veste, tiste "češke metle". Kratko pristriženi lasje po vsej glavi, le na temenu pa so dolgi. Pričeska, ki jo je v devetdesetih letih ponosno nosil Jaromir Jagr in ki so jo posnemali vsi, katerih lasje so jim to dopuščali.

No, ta fotograf s svojo pričesko izjemno izstopa od kolegov (ob tem pa je še precej visok in ima očala), njegov daljši del las je zaradi kodrov še toliko bolj bujen in verjamem, da je nanj zelo ponosen, jaz pa ne morem, da se ne bi zahihitala vsakič, ko ga vidim.

A, da ne bo pomote, ni edini s to pričesko v tem okolju. Mnogi moški si pričeske urejajo na tak način. Da bi bila tovrstna metla priljubljena med mladimi Čehi, nisem opazila, sem pa videla kar nekaj gospodov, starejših od 40 let, ki se, vsaj mislim, trudijo, da bi bila njihova zadnja stran glave na las podobna tisti od zgoraj omenjenega hokejista, ki dobrih 20 let po "patentiranju" te pričeske v Pragi še naprej razveseljuje domače navijače.