Dnevnik iz Ostrave: Rashmi, rudnik in svežina

Današnji dan je 12., odkar sem na Češkem, v tem času sem si le en dan privoščila, da je računalnik ostal ugasnjen, da se moji prsti niso dotaknili tipkovnice in sem šla stran od hotela, stran od dvorane (no, napol, zvečer sem vanjo vseeno vstopila).

Tramvaj in nato avtobus sta me v poznem sobotnem dopoldnevu pripeljala do cilja, ki sem se ga resnično veselila že več dni in ki sem ga omenila v enem prvih dnevnikov, moja želja po obisku pa se je še povečala, ko mi je moj prijatelj Cveto, kot ga kličemo, zaupal, kako krasen je. Govorim o ostravskem živalskem vrtu, ki je navdušil tudi mene. In okoli 500 otrok (nekaj je bilo seveda tudi staršev), ki so se istočasno z mano znašli v ogromnem parku in z enako navdušenostjo, kot je bila moja, skakali naokoli in opazovali vse vrste živali.

Kot prvo zvezdo živalskega vrta že vnaprej domačini predstavljajo slončico Rashmi, ki je letos praznovala četrti rojstni dan, in upravičeno jo imajo za zvezdnico. Tako simpatičnega in živahnega slona še nisem videla. Pri njej sem se zadržala kakšnih deset minut in ves ta čas je tekala naokoli, njena ušesa so vseskozi opletala, rilec je mahal gor in dol. Tekala je do mame (se narahlo zaletela vanjo), stran od nje, pa do drugega, tretjega, četrtega slona in tudi njih podila, da so se, sicer s počasnimi koraki, vsaj malo premikali. Res simpatično-smešno.

Po nekaj urah med živalmi – ob Rashmi so me najbolj navdušili še orjaški podvodni konji – sem se zapeljala še na drug konec mesta, kjer sem šla pod zemljo. V Landek park, ki je podoben našemu Tivoliju, le da ima namesto dvoran v središču star (in zelo mrzel) rudnik, v katerega te spustijo in predstavijo strukturo, pogoje dela, in kako so rudarje ob nesrečah reševali. Zelo poučno, kako so zmogli to delo opravljati dan za dnem, si ne morem niti predstavljati.

Potem sem se odpravila nazaj v središče na pozno kosilo, v Zadni Vratka na druženje hokejistov z navijači, na poti do dvorane sem se za nekaj minut ustavila v hotelu, s seboj vzela kolegico Petro, s katero sva se ustavili še v Dolnih Vitkovicah (hoteli sva v razgledno kavarno, ki so jo nama zaprli pred nosom), v dvorano sva prišli ravno še toliko, da sva si ogledali zadnjo tretjino tekme med Danci in Norvežani. Nov dolg dan, ki me je prijetno utrudil.

S tem, ko se turnir počasi bliža h koncu, je na vseh koncih in krajih opaziti, da nihče ni več "svež". Že prejšnji teden sva s kolegom ob zgodnji jutranji uri s tramvaja, ki naju je peljal v ČEZ Areno, z nasmeškom opazovala, kako na klopci ene od postaj trdno spi mladenič, ki noč prej očitno ni bil sposoben iti domov.

Veliko je takih. V soboto mi je prijatelj razlagal, da je po tekmi na tramvaju (nevede) tako trdno zaspal, da ga je morala voznica na končni postaji zbuditi in spoditi ven. Takih ni malo, srečujem jih na praktično vsaki večerni vožnji. Ne vem, ali prek televizijskega prenosa vidite, kaj vse se dogaja na tekmah, vendar mi tu pogosto vidimo, kako mnogi omagajo tudi v dvorani. Na neki tekmi so tako na velikem zaslonu pokazali spečega finskega navijača, ki ga je glasno ogovarjal glavni animator, pa ta še trznil ni.

Ljudje, domačini in turisti, so v Ostravi utrujeni, vsak zaradi svojega razloga, a smo utrujeni. Nekateri tudi od porazov.