Priložnosti je zmanjkalo, tekem še ne

Razočaranje. To je beseda, ki najboljše opiše, kako so bili včeraj videti vsi slovenski hokejisti, ko so v mešani coni hodili mimo nas ali se ustavljali, da bi odgovarjali na naša vprašanja.

Izraza razočaranje z obrazov naših oklepnikov nismo brali samo včeraj, temveč vse prejšnje dni, ko so se mimo nas prebijali v slačilnico. A vsakič pred tem je bilo vseeno malo drugače. Imeli so še eno in še eno tekmo, še eno in eno priložnost, na kateri bi lahko osvojili točke, včeraj pa je priložnosti, tekem sicer še ne, dokončno zmanjkalo.

Slovenija bo tudi prihodnje leto igrala na nižji ravni, šestič v zgodovini so hokejisti izpadli iz elite, tokrat že preden so odigrali svojo zadnje srečanje, ki jih nocoj ob 20.15 čaka z Danci, ki so včeraj lahko začeli svojo proslavo, na drugi strani so risi samo še eno neprespano noč več gledali v strop in se spraševali milijon vprašanj.

Matjaž Kopitar pravi, da fantom pomanjkanja borbenosti ne more očitati. Redki so bili na tem prvenstvu trenutki, ko risi ne bi pokazali, da si ne želijo, a želja ni dovolj, na ravni elite ni. Kaj vse je šlo narobe? Kje so bile narejene največje napake in kako se prihodnjič tem izogniti?

Kar najbolj bode v oči, in tega se ne more skriti, je na splošno slaba forma ekipe kot celote, ki je bila vidna od prvega dne tekem na Češki. Z Japonci, Hrvati, Madžari je aprila šlo kot po maslu, a maja so Slovenci igrali drug, za stopnico, včasih tudi dve boljši hokej, ki ga našemu moštvu tokrat ni uspelo.

Če so bili na trenutke risi dobri, disciplinirani v obrambni igri in je k temu svoje dodal še Robert Kristan, pa na drugi strani ni šlo. In obratno. Nihanja. Slovenci v Ostravi na prvih šestih tekmah niso niti ene tekme odigrali na enaki ravni od prve do zadnje minute. To je dejstvo. Bile so sijajne tretjine, celo več njih, a nikoli si niso sledile ena za drugo.

Če so zadeli več kot enkrat, so jih na drugi strani prejeli ravno toliko, da se je tehtnica vedno prevesila na stran tekmeca. Osem golov na šestih tekmah enostavno ni dovolj, strelska učinkovitost je bila porazna. Samozavest je iz tekme v tekmo puhtela, tudi če hočeš biti optimističen, ti vsak zgrešen strel, vsak prejet gol, vsak poraz, še posebej če se ti ta zgodi v zadnjih minutah, samozavest zbije. Psihološko slovenskim oklepnikom tokrat ni mogel pomagati nihče.

Če so Slovenci iz Bratislave in iz Stockholma odšli s porazi (enako bolečimi), a dobrim umetniškim vtisom, tega tu ne bomo rekli. Nosilci igre, tisti, na katere je selektor najbolj računal, so razočarali, Matjaž Kopitar ni vedel, kaj naj naredi, da bi jih spravil v formo. Čakal in čakal je, da bodo na primer Žiga Jeglič, Rok Tičar in Robert Sabolič, naš niti ne več tako mladi trio, začutili svojo posebno kemijo, ki jih sicer krasi že več let, a na Češkem, je niso in niso našli.

Jeglič je sinoči odigral svojo najboljšo tekmo prvenstva, in da je to pokazal, je moral, žal, stran od svojih dveh kolegov. Seveda tu govorimo o zgolj trojki od 25 igralcev, ki je same ne bomo krivili za izpad iz elite in s prstom ne bomo kazali na njo. Realnost je taka, da med 25 igralci ni bil niti eden (!) v taki formi, da bi odločil, ko bi se odločiti moralo, da bi preostale dvignil s svojim vzorom. Tudi naša najboljša Anže Kopitar in Jan Muršak ne, pa če sta se še tako na vse pretege trudila, pa tudi onadva sta bila kar daleč od svojega najboljšega.

Ni jih dosti hokejistov v Sloveniji, ki lahko igrajo na tej ravni tekmovanja, a jasno je, da s polovičnimi sezonami, z malo odigranimi tekmami ali pa tudi z veliko odigranimi tekmami na slabi ravni med elito, zdaj bomo čakali na vnovično vrnitev, ne bo šlo več. Treba bo pogledati, ali ima Slovenija sploh dovolj kvalitetne posameznike, ki bi lahko iz leta v leto našo državo držali na ravni elite ali jo sploh spravili tja. Kaj je naša realnost? Padanje in plezanje nazaj? Kot se je pokazalo ob bolezni Jana Urbasa, Kopitar ni imel dovolj kvalitetnega sedmega napadalca, ki bi lahko zapolnil nastalo vrzel, še kako se je pogrešalo Davida Rodmana.

Nekajkrat se je v Ostravi gledalo v smer sodnikov, lahko bi se izgovarjali na urnik, ki resnično ni bil optimalen (v očeh vseh držav, ki tu sodelujejo, Slovenija ostaja minoren hokejski narod in se z njim tako tudi dela), tudi sreče v ključnih trenutkih ni in ni bilo, vse to so podatki, ki so vsak po svoje dodali določen košček v zdaj razbiti mozaik, a da bi se večkrat obregnili vanje, ne gre.

Kot Matjaž Kopitar velikokrat pravi, treba se je pogledati v ogledalo in si priznati stvari. Priznati, da so bili teh deset dni v neverjetno slabi formi, da je bilo individualnih napak preveč, da so naši oklepniki še vedno, kljub mnogim izkušnjam, psihološko premalo pripravljeni v glavah in vprašanje je, ali se to sploh še da odpraviti, ko je to že tako globoko zakoreninjeno v njih.

Slovenija na svetovnem prvenstvu še nikoli ni nastopala s tako poimensko dobrim kolektivom, kot je letos, ko smo zaradi tega med vrsticami napovedovali najboljši rezultat reprezentance v zgodovini. Ni dvoma, da je poimensko Kopitarjeva četa še vedno dobra, sijajna, če hočete, a tako različna od takratne v Sočiju, kot je različen februar od maja.