Visoki krilni napadalec je bil zadnji tujec, ki se je pojavil v Ljubljani, v slovensko prestolnico je prišel zgolj eno noč pred prvim treningom zmajev na tivolskem ledu. Pravi, da so prvi vtisi dobri in da mu je mesto takoj postalo všeč.
- Andrej Tavželj: Pet let sem živel v prepričanju, da ga sploh ne bom dobil
- Roland Kaspitz: Kanadčani so presrečni
- Olimpija končno doma (foto)
Priznal nam je, da Olimpija ni bila edina, ki mu je ponudila pogodbo, tehtnico na stran zeleno-belih pa je prevesila kakovost lige EBEL. "Po kakovosti je bila ta najboljša od vseh ponudb. Ko sem se nato še pogovoril s trenerjem Fabianom Dahlemom, sem dobil dober občutek, verjel sem, da bom tu dobil veliko priložnosti za igranje. Olimpija lani sezone ni končala z rezultatom, ki si ga je želela, torej z uvrstitvijo v končnico. Ko se spomnim na naše tekme, mi je najbolj v mislih ostal vtis, da so fantje vedno garali, in ta slog igre mi je pisan na kožo," je uvodoma povedal Guillaume Desbiens.
DVOMI IN TEŽAVE Z VIZUMOM
Glede na status Olimpije, na vse težave, do katerih je prihajalo v zadnjem desetletju ali še več, smo našega sogovornika vprašali, ali je imel pomisleke glede igranja v okolju, ki v hokejskem svetu ni dobro zapisano. "Ne bom lagal, pojavili so se. Lani sem v Dornbirnu seveda slišal govorice o igralcih, ki niso prejeli plačil, in podobno. Ravno to je ena od stvari, ki mi jih je Fabian pojasnil. Torej, da se v klubu trudijo začeti pisati novo, boljšo, pozitivno zgodbo, da se je klub počistil, da se bo začelo delati na pravi način, da imajo določen proračun in se ga bodo strogo držali. Zaupal sem njegovim besedam, v prihodnje upam na najboljše," je pojasnil Guillaume, ki nam je zatrdil, da je v Tivoli prišel dobro pripravljen. "Vem, da v Evropi ni navada, da bi med poletjem hokejisti stopili na led, pri nas je precej drugače. Tako sem treniral na ledu, zadnji teden pa sem se ukvarjal predvsem s težavami z vizumom. Vsak dan sem bil v negotovosti, kaj se bo zgodilo in kdaj se bo, nisem vedel, ali bom moral čez deset minut že na letalo," je pripovedoval novinec v dresu Ljubljančanov.
Olivier Magnan me je opozoril, kaj vse naj pričakujem, ko bom prišel v Evropo, in tako sem bil v večji meri pripravljen. Veliko stvari je bilo drugačnih, a drugačnih v dobrem smislu.
PRETEPI SO DEL MOJE IGRE
Čeprav bo pod Rožnikom eden od novincev, je daleč od tega, da bi bil "zelenec", Guillaume pravi, da je precej stvari, ki jih lahko doprinese moštvu. "Gotovo so to izkušnje, karakter, lahko ponudim pomoč mladim igralcem, da bodo napredovali in se še naprej razvijali. Ne bom trdil, da sem tehnično izredno podkovan, lahko dosežem gol, a to ni moja glavna vrlina. Igram strastno, bojevito, to sta bila glavna razloga, zakaj je Fabian želel, da pridem v Ljubljano," je razložil hokejist, ki bo na hrbtu najbrž nosil številko 27.
Že ob najavi, da bo v prihodnje drsal v Tivoliju, je klub zapisal, da gre za nadvse bojevitega Kanadčana, ki mu vihtenje pesti ni neznano. "S tem res nimam težav. V Severni Ameriki je v hokeju veliko več pretepanja kot tu, doma sem se res veliko tepel. Lani tega ni bilo veliko, mislim, da sem se stepel le šestkrat. Pretepi so sicer del moje igre. Če se bo kaj zgodilo, če se bo treba postaviti za ekipo, bom verjetno prvi, ki bo to naredil," je zatrdil.
Pretepi so sicer del moje igre. Če se bo kaj zgodilo, če se bo treba postaviti za ekipo, bom verjetno prvi, ki bo to naredil.
ZELO JE DRUGAČE
Kot omenjeno, je Guillaume lani prvič stopil na evropska tla. Povprašali smo ga tudi o tej izkušnji. "Zelo je drugače," se je zasmejal in nadaljeval: "A moja izkušnja je bila sijajna. Tu je hokej drugačen, a je drugačen na dober način. Igramo manj tekem, kar je boljše za telo, lažje se regeneriraš. Lani sem potreboval kakšne tri mesece, da sem se v celoti privadil na igro, ki jo gojijo v Evropi. Ko mi je to uspelo, sem dobro igral, upam, da bo tako tudi pri Olimpiji. Nadejam se, da obdobje prilagajanja ne bo trajalo tako dolgo in da bom sezono začel tako, kot moram."
GUILLAUME DESBIENS
Datum rojstva: 20. 4. 1985
Kraj rojstva: Alma, Quebec, Kanada
Višina/teža: 188/94
Igralno mesto: krilni napadalec
Lanske statistike: 53 tekem:
24 (12 + 12)
Prejšnji klubi: Rouyun-Noranda (QMJHL), Gwinnett (ECHL), Chicago, Manitoba, Abbotsford, Lake Erie (vse AHL), Vancouver, Calgary (NHL), Dornbirn
IN KAM SI ŠEL DANES?
Kaj pa življenje zunaj hokejskih dvoran? Je doživel kulturni šok? "Za Dornbirn je že prej igral eden mojih najboljših prijateljev Olivier Magnan, ki me je opozoril, kaj vse naj pričakujem, ko bom prišel v Evropo, in v čem so največje razlike. Tako sem bil v večji meri pripravljen. Veliko stvari je bilo drugačnih, a drugačnih v dobrem smislu. Uživam v spoznavanju drugačnih kultur, z ženo in hčerko smo zelo uživali, Avstrija je bila super, veliko smo potovali, spoznali krasne ljudi," je povedal in nam razkril, da je s svojima dekletoma prečesal večji del Evrope. "V slačilnici v Dornbirnu je to postala celo nekakšna zbadljivka in šala na moj račun, saj so me vsak dan soigralci spraševali: 'In kam si šel danes?'," se je zasmejal Desbiens, ki je obiskal Milano, Prago, Barcelono, spoznal je tudi švicarsko in francosko podnebje, letos pa se že veseli obiska Benetk.
GLEDE LIGE NHL IMAM ČISTO VEST
Naš sogovornik je letos edini v slačilnici na Celovški 25 z izkušnjami iz najboljšega tekmovanja na svetu. V ligi NHL večjega pečata ni pustil, v dresu Vancouvra in Calgaryja je napadalec, ki so ga leta 2003 v četrtem krogu kot 116. po vrsti izbrali Atlanta Thrashersi, odigral zgolj 23 tekem. "Vesel sem, da mi je sploh uspelo priti v ligo NHL, a seveda bi lahko dosegel več. Nisem veliko igral, želim si, da bi še vedno igral tam, vendar imam čisto vest, ker sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da bi mi uspelo, a se ni izšlo. Bila je grenko-sladka izkušnja. V Vancouvru sem se uspel prek trening kampa uvrstiti v ekipo, to je bilo sladko, a nedolgo po začetku sezone sem imel smolo, ko sem si v pretepu zlomil dlančnico in bil odsoten sedem tednov. Ko sem se zdrav vrnil, so me poslali v ligo AHL in vse se je končalo. To je bila pot velikih vzponov in padcev, predvsem psihično je bilo izredno težko. Vseeno sem lahko srečen in hvaležen, da sem sploh izkusil, kako je igrati v ligi NHL. To bom cenil vse življenje," je zadovoljno pripovedoval naš sogovornik.
Čeprav je mogoče videti, da sem jaz pomagal njemu, je pravzaprav on meni, zaradi njega sem postal drugačna oseba, oba sva iz te izkušnje veliko pridobila.
NEIZMEREN PRITISK IN
GROMOZANSKE ZAHTEVE
In kje je bilo boljše – pri Vancouvru ali v Calgaryju? "Hm. V Vancouvru sem igral, ko je bila ekipa ena od boljših oziroma kar najboljša v ligi NHL, tisto sezono je v finalu Stanleyjevega pokala žal izgubila z Bostonom. Spomnim se, da je bil takrat pritisk, da moramo osvojiti pokal, neizmeren. To je bilo zelo težko, a hkrati se v takih razmerah naučiš spopadanja z gromozanskimi zahtevami in pritiskom," je povedal, v Calgaryju je bilo povsem drugače: "V končnico se tista leta niso uvrščali, to je bil čas, ko so na novo gradili moštvo, in dobil sem več priložnosti. To sta bili super mesti, težko pa rečem, katera organizacija mi je bila bolj všeč, ker sta si tako različni," je ostal neodločen.
Debiens je pozneje sklenil pogodbo s Coloradom, a je v moštvu, ki ga vodi legendarni vratar Patrick Roy, odigral le nekaj pripravljalnih tekem, v ekipo sezone 2013/14 se ni prebil.
V Vancouvru sem se uvrstil v ekipo, a nedolgo po začetku sezone sem si v pretepu zlomil dlančnico, zato sem bil odsoten sedem tednov. Ko sem se zdrav vrnil, so me poslali v ligo AHL in vse se je končalo.
OBA SVA VELIKO PRIDOBILA
Ko smo pred našim srečanjem brskali za informacijami o Guillaumu Desbiensu, smo naleteli tudi na podatek, da je pred leti Kanadčan dobil humanitarno nagrado. Pojasnil je, da je bilo to v njegovi zadnji sezoni v mladinski ligi. V mestu Rouyn-Noranda, za katerega ekipo je igral, je spoznal devetletnega dečka, ki je imel težave, in pomagal mu je, da je te obvladal in odpravil. "Tako sem postal njegov mentor in mu pomagal. Čeprav je mogoče videti, da sem jaz pomagal njemu, je pravzaprav on meni, zaradi njega sem postal drugačna oseba, oba sva iz te izkušnje veliko pridobila. Nagrado je lepo dobiti, a to je na koncu dneva le neka srebrnina, ki ni pomembna toliko kot to, zaradi česar sem jo dobil," je skromno razložil in po manjši spodbudi z naše strani nadaljeval. "Začelo se je, ko je njegova mama stopila v stik z ekipo. Bil sem eden od njegovih najljubših igralcev, želel me je spoznati in tako sva se začela srečevati enkrat tedensko. Predvsem sva hodila na kosila, sčasoma sem zelo dobro spoznal njegova starša, tako da sem hodil tudi k njim na večerjo. Postali so moja druga družina. Vsako leto, ko se vrnem domov, se srečamo," je povedal Desbiens. "Ko sva se začela spoznavati, sem mu obljubil, da bo lahko, če bo priden v šoli in se bo trudil rešiti svoje težave, na koncu sezone treniral z ekipo. Izkazal se je in res je nato treniral z nami. Tudi med sezono sva še vedno v stiku in vesel sem, da mu gre še vedno dobro," je s ponosom v glasu Debiens še zaključil zgodbo.
