Pretekli ste ciljno črto na sto metrov. Svetovni rekord in zlati olimpijski kolajni. Kaj je odločilo, da boste tekmovali v svetovnem pokalu še eno ali dve sezoni?
Bistvena stvar, zaradi katere sem se odločila, da še nadaljujem kariero, je bila ta, da v pretekli sezoni ni bilo pravega zadoščenja. Razen na olimpijskih igrah je bilo vse skupaj izjemno naporno. Nisem bila sproščena, nisem imela prazne glave kot na primer sezono prej. Ni mi dalo pravega zadovoljstva tekmovati na tak način. Zato nisem želela na takšen način končati svoje kariere.
Torej niste bili zadovoljni s tem, kar ste naredili, če odštejemo olimpijske igre?
Ne, ne govorim o rezultatih. Na koncu so sicer res rezultati merilo, ampak v pretekli sezoni, razen v Sočiju, ni bilo tiste prave lahkotnosti. Vedno se mi je zdelo, da je vse tako težko, naporno.
Že več kot 13 let ste v svetovnem pokalu. To je zelo težko vzdržati, predvsem psihično. Za ženske je to verjetno še težje kot za moške? Že v preteklosti ste imeli težave in bili nezadovoljni s sezonami.
Tega, kar sem dosegla v sezoni 2012/13, nisem nikoli prej. Vedno me je vleklo naprej, da pridem do take ravni, kot sem jo potem res dosegla. V prejšnjih sezonah nikoli nisem obupavala, saj sem si vedno govorila, da bo drugo leto boljše. Verjela sem, da lahko izboljšam to, kar sem dosegla ob koncu neke sezone. To me je vleklo naprej in letos je podobno. Vem, da lahko smučam boljše, kot sem v pretekli sezoni.
Dolga je doba, ki ste jo preživeli do zdaj v svetovnem pokalu. Kako lahko to vzdržite? Imeti morate trden značaj in železno disciplino.
Disciplino imam, saj sem je bila vajena od malega. Ampak tak ubijalski tempo imamo šele zadnja štiri ali pet let, odkar smo naredili ekipo aMaze. Mogoče prvo leto niti ni bilo tako resno, saj smo bili bolj sproščeni kot vsa naslednja leta. Vsaj zase lahko to govorim. Za Andreo in ostale, ki so bili poleg, je bilo verjetno zelo resno. Bilo je težko, ampak v drugih pogledih, ne toliko rezultatskih. Tudi nisem 13 let v tako napornem ritmu. Želja je vedno bila, ni pa bilo na tako visoki ravni. Tako profesionalno kot zadnja leta prej nisem delala, čeprav sem bila kot mladinka velik talent in so od mene zahtevali rezultate. Ampak privoščila sem si tudi malo mladosti in nisem preveč hitela, da bi postala smučarka za svetovni vrh.
Cilj v novi sezoni naj bi bil slalomski globus. Motiv ni vprašljiv, cilj pa je drugačen. Slalomski globus je nekaj drugega kot zlata olimpijska kolajna. Je to osebni cilj? Trma?
Slalom je posebna disciplina. Nepredvidljiv, nekaj drugačnega kot vse ostale discipline. Za to, da slalom obvladaš, da delaš čim manj napak, je najbolj pomemben trening. Prej sem bila v slalomu številka 300 na svetu, in ko smo v ekipi aMaze začeli malce bolj resno trenirati tudi slalom, količinsko, so se rezultati takoj poznali. Da bi napredovala, mi je najbolj manjkala količina treningov. Tudi meni je boj za slalomski globus velik izziv. Želela sem biti v tem boju že v pretekli sezoni, pa se ni izšlo. Verjetno smo povsem zgrešili pri opremi in potem sem bila s svojimi slalomskimi vožnjami najbolj razočarana od vsega v pretekli sezoni. Ampak tako pač je. Stvari niso šle, kot bi morale, zato se bom potrudila, da bo v naslednji sezoni boljše.
Kako izbrati trenerja za ekipo aMaze, v kateri ste vi glavni člen. Za vas pa je znano, da so vam dovolj dobre le zmage. Vaša želja je biti najboljša na svetu. Kje najti človeka za vašega trenerja? Verjetno jih ni prav veliko?
Težko ga je najti, ker jih res ni veliko. S tega vidika sem si že po koncu sezone 2012/13 želela, da bi nadaljevali z istim trenerjem, da bi imela neke vrste kontinuiteto. Pa ni šlo. Zdaj smo na novem začetku. In trener je zame zelo pomemben člen ekipe. Ampak dokler imaš dovolj motivacije za tekmovanje, je vse skupaj bistveno lažje in boljše, kot pa če motivacije primanjkuje. V pretekli sezoni mi je gotovo primanjkovalo motivacije, saj sem vse sile usmerila v olimpijske igre. In lani je bil začetek priprav zame res izjemno težak. Ne vem, kako naj povem, ampak zdi se mi, da je to normalen proces za športnika. Da ne more biti polno motiviran in se pripravljen odrekati po takem rekordnem zbiru točk, kot sem ga imela v sezoni 2012/13. Toda v ekipi aMaze ostajajo najpomembnejši ljudje, druge pa bomo našli.
Zelo pomembno je zaupanje v trenerja, to je bistveno. Smučarska znanja tako ali tako imate, izkušnje pa tudi. Ste nepotrpežljivi ali ste tudi pripravljeni počakati?
Kot vidite, nisem nepotrpežljiva. Znam in pripravljena sem počakati. Včasih čakam tudi predolgo. Morda je celo boljše, da bi se odločila na tisti prvi vtis, ki ga dobim o osebi. Res pa je, da je težko nekomu zaupati na slepo. Po navadi se na koncu izkaže, da je bil prvi vtis pravi. Če ne bi bila potrpežljiva, danes ne bi bila tu, kjer sem.
Vam pomaga ženska intuicija?
Vedno, ampak težava je v tem, da ni vse odvisno samo od mene.
V zadnjih letih je bila Nežka Poljanšek tudi vaša prijateljica, ki je večkrat ublažila napetosti v ekipi. Kako je biti edina ženska med moškimi? Vas nosijo po rokah ali ste jim enakovredni?
Kakor kdo. Mislim, da mora biti spoštovanje med vsemi. Preveč ženskosti pa v vrhunskem športu ni dobro. To mi je jasno. Kljub temu sem ženska in se temu seveda ne da izogniti. Cilj je jasen. Čim manj ženskosti. Pravzaprav je to moj največji motiv. Da se znam obnašati po moško - da obvladam čustva, hormone, saj potem vse skupaj poteka veliko lažje. Potem si bolj konstruktiven in posledično imaš več uspehov.
Toda vi pokažete svoja čustva v cilju tekme - jezo, žalost, veselje ... Svojega značaja ne morete skriti. Vsem pokažete, kdo in kaj ste.
Da, to je res. Vedno sem to, kar sem. Ampak čustva včasih motijo predvsem trening, motijo, če želiš napredovati. In zato treniram, da bi se mi to čim manj dogajalo, oziroma se skušam čustvom predvsem na treningu čim bolj izogniti.
Koliko imate zasebnega življenja? Pol leta ste na smučišču pod povečevalnim steklom novinarjev in navijačev, potem pa sledijo sprejemi, sponzorske obveznosti ... Si vzamete dovolj časa zase?
Da, vzamem si ga. Sicer mi ga primanjkuje, vendar ko začutim, da se bo prižgala rdeča luč, hitro nekaj naredim na tem področju.
Kdaj tudi pobegnete stran? Se skrijete pred ostalimi? Naredite kakšno neumnost?
Ne, ni mi treba bežati pred ljudmi, potrebujem pa kakšen odmik. Všeč mi je, ko se dobim s prijatelji, z družino, ko se vrnem v Črno, da sem med ljudmi, ki me poznajo od otroštva. Te stvari me napolnijo. Potrebujem jih. Nujno.
Mnogi menijo, da bo slovenskega smučanja konec, ko bo Tina Maze postavila tekmovalne smuči v kot.
Ne bo ga konec. Verjetno bodo imeli sicer težave dosegati rezultate, kakršne sem dosegla jaz. Težko bo priti na tako raven, kot sem jo dosegla jaz, vendar verjamem v te mlade fante in dekleta, ki prihajajo. Smučarjev je dovolj, treba pa je vzpostaviti boljši način dela. Vse skupaj je treba poenostaviti oziroma precej manj zapletati, kot to počnejo danes. Danes se veliko dobrih stvari izgublja v alpskih zborih in odborih ter podobnih rečeh, ki nimajo nobene povezave z delom z mladimi. Mislim, da te stvari samo motijo ljudi, ki imajo ideje in hočejo nekaj narediti. Tako zapleteni sistemi jih samo ovirajo. Izgubljajo energijo, potem so slabe volje. Kot vidim, ima Slovenija veliko nadarjenih mladih smučarjev, samo treba je dobro delati z njimi in potem bo lahko še marsikdo uspel.
Vam je kdaj žal, da ste šli v smučanje in ne v tenis? Če bi v tenisu dosegli take rezultate, kot ste jih v smučanju, bi imeli desetine milijonov.
Nisem iluzionistka. Zavedam se teh stvari, razlik med športi, ampak tako pač je. Prihajam iz Črne, kjer tenis ne obstaja. Oziroma teniško igrišče imamo, ampak tenis pri nas nima tradicije. Kraj ne diha s tenisom. To so za športnika, ki odrašča, tudi zelo pomembne stvari, da čuti podporo kraja, ljudi, da ljudje živijo s tem športom.
Bi zamenjali z Lindsey Vonn, ki je zrasla v povsem drugačnem okolju in postavila v smučanju neka druga merila?
Ne, ne bi. Prav je, da je tako. Lindsey je naredila veliko, a se da v smučanju še vedno narediti korak naprej v tej smeri. Smučanje je še vedno premalo medijsko in drugače izkoriščeno. Vem, da ni svetovni šport, kot je tenis, in ga je s tenisom zelo težko primerjati. Vemo, kateri narodi smučajo in da jih ni prav veliko. Smučanje pač ni globalen šport.
Koga v smučarskem svetu najbolj spoštujete? Alberta Tombo? Hermanna Maierja? Ingemarja Stenmarka?
Najbolj spoštujem družino Kostelić. Prihaja iz države, ki ni tipično smučarska, pa je naredila novo pot - od Janice do Ivice. Tudi preteklost nas malce bolj povezuje, pa imam zaradi tega več spoštovanja do njih. Sicer vem, kako razmišljajo in kakšni so, o njih sem si lahko ustvarila najbolj popolno mnenje. Zagotovo je še nekaj drugih, ki imajo podobno ozadje ali zgodbo kot družina Kostelić, ampak drugih pač ne poznam.
Poslovila se je vaša velika tekmica Maria Höfl-Riesch. Zakaj? Navsezadnje je bila do konca v igri za veliki kristalni globus in z olimpijskih iger prinesla kolajne.
Maria se je v zadnjih letih precej spremenila. Prej je bila, vsaj kolikor se jaz spomnim, malce drugačna, kot je zdaj. Zamenjala je družbo, kar sicer še ne pomeni, da je zamenjala osebnost, saj je še vedno prijetno dekle. Očitno je imela dovolj odrekanj, treningov ... Verjetno si z Marcusom želi ustvariti družino. No, njenega osebnega razloga ne poznam, mislim pa, da je bilo več stvari, ki so jo pripeljale do tega, da je končala smučarsko kariero. Lahko se ji samo priklonim in ji izkažem spoštovanje za to, kar je naredila v smučanju. Naredila je vse, kar lahko narediš. Žal je končala, kot je, s poškodbo, ampak mislim, da je malce prehitro popustila. Verjetno bi tudi letos vzela veliki kristalni globus, če bi sezono malce boljše končala.
Dejali ste, da imate radi morje, da vas napolni s toplino. Kako to, da se letos niste odločili za morski dopust?
Za nas je že počitek in dopust, če se nam ni treba voziti s tekme na tekmo, če smo lahko malo doma v miru. Ne pogrešam ravno morja, ampak v sezoni pogrešam to, da mi ne bi bilo treba v nedeljo zvečer vsega spakirati v avto in hiteti na drugo prizorišče. Pravzaprav je bila izbira, da si privoščim počitnice doma, najboljša izbira. Naredila sem veliko stvari še za šolo oziroma jih še delam. Tudi izlet v Rim je bila lepa popestritev. Malce drugačen dan ali dva od vsakdanjika. Videti Rim je vedno prijetno, ker je najlepše mesto na svetu. Res lepo je bilo, da smo dobili povabilo italijanskega predsednika na slavnostno večerjo.
To je velika čast.
Biti na večerji na Kvirinalu je nekaj velikega in oba sva ponosna na to. Slovenski predsednik je v pozdravnem govoru omenil tudi naše delo, delo ekipe aMaze. Naša ekipa je dober primer slovensko-italijanskega sodelovanja.
V zadnjih letih ste dobili veliko potrditev vašega dobrega dela, dobrega dela ekipe aMaze. Od nominacij za laureusa naprej, navijači, sledilci na socialnih omrežjih. Vam to veliko pomeni?
Da. Vsakemu veliko pomeni, kaj si mislijo drugi. Seveda do določene meje. Ko delaš dobre stvari in ko dobiš pohvalo, to gotovo prija. To je prijetna stvar in je lepo. Res je, da tudi meni včasih ne ustreza, da sem izpostavljena, vendar to vse mine in pride, pa mine pa pride ...
