Starši so Gorana na športni poti podpirali od samih začetkov. Srđan in Gorana sta prodala tudi stanovanje, da bi lahko njun sin sodeloval na turnirjih, ker splitski klub, za katerega je takrat igral, ni imel dovolj sredstev.
Goran je imel le 17 let, ko so zdravniki njegovi sestri diagnosticirali levkemijo. Takrat bi moral odpotovati v Avstralijo, težko vest pa mu je sporočil oče. To ga ni ustavilo. "Preden sem šel, mi je oče rekel: “Sestra je hudo zbolela, posvetiti se ji moramo, sedaj si sam”. Zdravljenje te bolezni je bilo takrat zelo drago, ponoči nisem mogel spati. Vseeno sem se odpravil v Avstralijo in izgubil v finalu kvalifikacij za Adelaide. Pristal pa sem v žrebu za Australian Open in postal prvi tenisač, ki je iz kvalifikacij prišel do četrtfinala," se je spominjal Ivanišević.
"Ves nagradni fond, ki sem ga zaslužil, sem vzel v gotovini. Potoval sem na Davis Cup proti Danski v Beogradu, denar pa sem dal v jakno. Stevardesa me je 16-krat vprašala, če bom slekel jakno, vsakič sem odklonil," je povedal in dodal, da je vseh 200.000 kun (nekaj manj kot 27 tisoč evrov) takrat dal očetu, da bi ta lahko poravnal stroške zdravljenja.
Leta 2001 je Ivanišević osvojil Wimbledon, na Splitu pa ga je poleg 100.000-glave množice in staršev pričakala tudi takrat 35-letna Srđana. Ponosna je dejala: "To je nepozaben dan."
To je sicer za Gorana že druga slaba novica v letošnjem letu. Pred meseci se je v Zagrebu zgodila huda prometna nesreča, v kateri jo je najbolj skupil njegov sin, ki je utrpel težje poškodbe glave.
