Po zaključku letošnje Spalding UKL sta o poteku sezone spregovorila najboljša posameznika v sezoni 2018/19.
SARA MEDEN
Letos se je UKL za ekipo Medicinske fakultete zaključil sanjsko. Ste pred sezono pričakovale tako visoko uvrstitev?
Pred sezono vsekakor nismo pričakovale takšnega uspeha. Že tekme v skupini so bile težke, saj je bila po mojem mnenju naša skupina močnejša od druge. Za preboj v polfinale in finale je bila pomembna tudi koš razlika zaradi enakega izkupička zmag in porazov z ekipama Ekonomske fakultete in Fakultete za farmacijo, ki nam je zagotovila prvo mesto v skupini in s tem boljše izhodišče za nadaljevanje.
V finalu ste odlično odigrale zadnji del tekme, ko ste preobrnile rezultat proti Ekonomski fakulteti (EF) v zadnji četrtini. Nam lahko opišete dogajanje v zadnjih 8 minutah tekme?
Zadnjih 8 minut tekme je bilo zelo napetih. Pomembno je bilo zaustaviti njihove najboljše igralke, hkrati pa odigrati pametno v napadu, kar nam je tudi uspelo. Seveda pa bi bilo brez odličnih navijačev, ki se jim zahvaljujemo za glasno podporo, veliko težje.
Z 32 točkami ste bili najboljša strelka finala. Kako ste se počutili potem, ko je bilo konec tekme in ste s soigralkami postale prvakinje UKL?
Bila sem zelo vesela in ponosna na svojo ekipo, saj smo skupaj verjele v zmago, držale smo se dogovorov iz garderobe in vsaka igralka je odlično opravila svojo nalogo.
Nagrado za MVP vam je, s predgovorom, podelil nekdanji košarkar Peter Vilfan. Kako dolgo se poznata in s kakšnimi občutki ste prejeli nagrado od njega?
Poznava se že nekje od mojega 8. leta, ko sem poleti obiskovala njegov košarkarski kamp v Strunjanu, videvala pa sva se tudi ob drugih košarkarskih priložnostih, med drugim na revijalnih tekmah ŠKL med slovenskimi in hrvaškimi znanimi osebnostmi ter mladimi igralci, na katerih sva skupaj zaigrala v isti ekipi, pa tudi, ko sem igrala v ligi proti njegovi hčerki Anji in je prihajal kot gledalec. Počaščena sem, da mi je vrhunski košarkar ob podelitvi pokala namenil tako oseben nagovor in sem mu za njegovo podporo zelo hvaležna.
Študij na Medicinski fakulteti je precej obsežen. Kako usklajujete študijske obveznosti in šport?
Potrebno je imeti predvsem veliko discipline, dobre organizacije in motivacije, včasih pa tudi malce sreče in pomoči kolegov, družine in prijateljev. Seveda brez odrekanj ne gre. Velikokrat ni lahko, a ko ti nekaj uspe, vidiš, da se trud izplača in dobiš dodaten zagon.
Na finalu UKL je bilo prisotnih kar precej gledalcev, med samo sezono pa jih je bistveno manj. Kako bi po vašem mnenju bolj popularizirali študentski šport, kot ga npr. poznajo v ZDA?
Ena izmed možnosti bi lahko bila, da bi imeli študenti vseh fakultet organizirane redne treninge s trenerjem pri posameznih športih, ki bi se jim upoštevale kot del rednih študijskih obveznosti. Tako bi bile ekipe številčnejše in s tem bi na tekme pritegnili več gledalcev. Pomagalo bi tudi več pojavljanja v medijih, predvsem na radijskih in TV postajah.
BOJAN TEPIĆ
Letos se je UKL za ekipo Fakultete za upravo končalo kot lansko, z zmago. Ste pred sezono pričakovali ubranitev naslova?
Po osvojitvi naslova je vedno težko govoriti o ubranitvi le-tega, saj so druge ekipe še bolj motivirane na tekmah proti tebi. Čeprav, ne glede na vse, vsakdo, ki tekmuje si želi tudi zmagati, tako da je tiho upanje obstajala. Ampak v ekipi, pred sezono ni bilo veliko govora o samih pričakovanjih, kar mislim da je pozitivno vplivalo na potek sezone. Le-ta se je odvijala brez kakršnegakoli pritiska na nove, mlajše člane.
Je bilo med sezono kaj pomislekov glede uvrstitve v veliki finale, glede na to da ste bili prvaki in da so bili verjetno vsi dodatno motivirani proti vam?
Med sezono je bilo nekaj težkih tekem, predvsem na začetku. Verjetno tudi zaradi tega, ker so bile ekipe proti nam bolj motivirane, sami pa smo se še malo lovili in prilagajali igro na nove člane. Ampak bolj kot se je sezona bližala koncu, smo kazali boljše predstave, kot ekipa smo rasli iz tekme v tekmo in tako v najbolj pomembnih tekmah prikazali najboljše predstave in zmagali. Sam osebno tudi v slabih tekmah nisem izgubil vere v ekipo in sem verjel, tako v uvrstitev v finale, kot tudi v osvojitev prvenstva.
Sodeč po rezultatu v finalu ste brez težav zmagali. Je bilo tudi na igrišču tako »lahko«?
Sama finalna tekma ni bila najlažja, ne glede na končni rezultat. Mi nismo pokazali najboljše igre, ki smo jo kazali v nekaterih prejšnjih tekmah. Na koncu smo vendarle stopili skupaj kot ekipa in s timsko igro na koncu slavili. Lahko rečem, da smo igrali toliko in tako kot je bilo potrebno, tako da je bila mogoče naša zmaga videti lahka. Ampak s tem smo samo pokazali, da smo na koncu sezone našli pravi ritem in se dobro uigrali med sabo. Uigranost pa je v univerzitetni košarkarski ligi ključnega pomena, saj se ekipe menjajo iz sezone v sezono.
Koliko se je spremenila ekipa v primerjavi z lani? Je bil to ključ do ponovne zmage v UKL?
Nekaj ključnih igralcev iz lanske sezone je odšlo, z njimi smo izgubili nekaj izkušenj, pridružilo pa se nam je nekaj mlajših igralcev, s katerimi smo dobili dodatno svežino, željo in nov zagon. Težko govoriti o samih spremembah in katera ekipa je bila boljša, se je pa definitivno z nekaterimi odhodi in prihodi spremenil naš način igre. Vsekakor je bil v tej sezoni, ko se je na koncu izkazalo, zmagovalen.
Kaj vam pomeni naziv MVP?
To je bila moja zadnja sezona v Univerzitetni ligi in zadnja tekma, seveda se je lepo posloviti s takšnim nazivom. Definitivno mi je ulil novo motivacijo v moji nadaljnji košarkarski poti. In glede na sam potek moje kariere to pomeni, da še nisem rekel svoje zadnje besede in pokazal vsega.
Že vrsto let ekipo FU vodi trener Andrej Dejan Akoth Owaga, ki zelo doživeto vodi tekme. Kako pa je na treningih oz. kako je bilo med sezono? Je vedno tako zavzet?
Na FU sem dve leti, dve leti sem tudi član te ekipe. Andrej je srce košarkarske ekipe FU, ne le kot trener, ampak tudi kot pravi vodja, največji oboževalec, najzvestejši navijač in najboljši motivator. Mislim, da brez njega ne bi bilo ne lanskega in ne letošnjega naslova. On diha in živi za košarkarsko ekipo fakultete. Je lahko vzgled vsem trenerjem, ne samo v univerzitetni ligi, ampak tudi širše. Verjetno je tudi človek, ki je v obeh sezona izgubil največ živcev ob spremljanju naših tekem. Prav tako je najbolj veselil vsake naše zmage in vseh naših uspehov.
Na finalu UKL je bilo prisotnih kar precej gledalcev, med samo sezono pa jih je bistveno manj. Kako bi po vaše mnenju bolj popularizirali študentski šport, kot ga npr. poznajo v ZDA?
Menim, da se Športna zvezda Univerze v Ljubljani maksimalno trudi pri sami prepoznavnost njihovih dogodkov in tekmovanj. Kar jim tudi uspeva, saj skoraj vsi študenti poznajo njihova tekmovanja. Res pa je, da je dandanes mlade težko privabiti na tovrstne dogodke, zato so posledično le ti slabše obiskani. Zakaj, je veliko vprašanje?! Res pa je, da so trenutno v Sloveniji skoraj vsa športna tekmovanja in tekme zelo slabo obiskane, lahko rečem katastrofalno, tako klubske kot tudi reprezentančne. Tako da je potrebno dvigniti nivo popularnosti in obiskanosti športa povsod, ampak to je mogoče tema za kakšno drugo priložnost.
Študentski šport podpirajo Fundacija za šport, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Študentska organizacija Slovenije, Nomago d.o.o. in športni dnevnik Ekipa SN.
