Zgovorni Mariborčan je v vodne športe vpet odkar hodi, to je del njegove narave, kot je del njega tudi naša atletinja Anita Horvat, od olimpijskih iger v Parizu njegova zaročenka. Na vožnji z vlakom smo se tokrat družili z osebo svobodnega duha, osebo s sijajnim smislom za humor, sproščenim človekom, ki se v svoji koži več kot očitno zelo dobro počuti in s katerim bi lahko klepetali ure in ure.
Žan Luka se je rodil v Mariboru, očetu, ki je po poklicu lesar, in mami računovodkinji, ki sta deloma zašla v druge vode. "Oče je imel dolga leta gradbeno podjetje, v katerem je mama nekaj časa vodila računovodstvo, nato pa je odprla svojo trgovino z oblačili za jadranje, zdaj vodi trgovino z ženskimi oblačili," je svoja starša, svoj temelj, opisal Žan Luka ali na kratko Žan: "Vedno sem imel okoli sebe veliko Lukov in tudi moj bratranec je Luka. Najprej se bom obrnil, če me kdo pokliče Žan."
Žan je pojasnil, da je njegov oče te dni brezposeln, njegovo podjetje je leta 2008 v veliki finančni krizi utrpelo preveč udarcev, da bi preživelo. Žanov oče danes dela z mladimi jadralci, je pa tudi tisti, ki ga je navdušil nad jadranjem. "Kot otrok je oče jadral, potem pa postal deskar na valovih. Pri štirih sem se že naučil deskati z jadrom," je začetek svoje poti na vodi opisal 30-letni temnolasec.
PRIZNAM, BIL SEM ZELO RAZVAJEN
Jadralski gen je podedoval, nihče se ni čudil, da je po pomoti kot otrok med nekim kosilom v restavraciji s prijateljico zataval do hangerja, kjer so ga jadrnice takoj navdušile. Možem, ki so bili v vodstvu jadralnega kluba, je naznanil, da se bo takoj včlanil. Starša sta edincu njegovo željo izpolnila.
"Da, sem edinec, hvala bogu (smeh). Nikoli nisem pogrešal brata ali sestro. Sem prezahteven, če bi imel še koga zraven. To ne bi bilo dobro," se je gromko zasmejal in nadaljeval. "Mislim, da sem bil kot otrok kar velika baraba (smeh). Priznam, do 14 leta sem bil zelo razvajen. Starša sta mi kupila vse, kar sem želel, tudi če je bilo treba kaj iti iskat v Avstrijo, ker v Sloveniji tega še nismo imeli," je iskreno opisoval del svojega otroštva, ki se je spremenilo z že omenjeno finančno krizo.
MORALI SMO ZAČETI ŽIVETI SKROMNEJŠE
"Življenje se nam je takrat obrnilo na glavo. Družinsko smo se morali prilagoditi, začeti živeti skromnejše in takrat se je moja miselnost popolnoma spremenila. Lahko sem srečen, da se je to zgodilo. Res. Spoznal sem nek drugi vidik življenja, da je treba garati za prav vsak evro. Čeprav nismo imeli veliko, sta starša tudi po tem vse, kar sta imela, vlagala vame in za to sem jima zelo hvaležen," je iskreno povedal.
NIKOLI NISEM BIL ZVEZDA KOT ŠEŠKO
Jadranje ni bila Zelkova edina strast. Hkrati je namreč pri NK Mariboru do kakšnega 13. leta treniral nogomet. "Nikoli nisem bil zvezda kot Šeško ali kdorkoli drug, ki igra v kakšni prvi ligi," je skozi smeh priznal: "Nogomet mi je dal prijatelje, s katerimi smo še danes povezani. Kolektivni športi so super."
Osnovno šolo, pravi, je naredil z levo roko, večje težave je imel v prvih dveh letnikih 3. gimnazije Maribor, ko ni imel statusa športnika, a je zaradi treningov in regat pogosto manjkal pri pouku. "Profesorji so si gotovo o meni mislili nekaj v smislu 'kaj bo ta jadralec' in zaradi nekaterih sem dve leti trpel. A obenem jih danes ravno zaradi tega zelo spoštujem, da sem dojel, da vse v življenju ne pride lahko," je razložil Žan, ki je v šolskih klopeh najbolj užival v urah matematike, medtem ko mu je kemija povzročala največ preglavic.
V tistem času je tekmoval na prvih mladinskih OI, hkrati je leta 2010 je postal trikratni državni prvak, na domačih tleh je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, leta 2011 pa tudi prvo kolajno na mladinskem svetovnem prvenstvu. V teh letih je jadranje, ki je izredno drag šport, postavil na prvo mesto. Starša sta ga pri tem podpisala, financirala, mu omogočila ekipo, ki je delala z njim. Leta 2019 je dobil potrditev o svoji kvaliteti, ko se je uvrstil na prve olimpijske igre. "Do tistega trenutka sem dolga leta finančno trpel," je priznal, stanje pa se je izboljšalo, ko so ga zaposlili v slovenski vojski: "Vsekakor sem malo lažje zadihal."
ZADNJE DEJANJE V DRAMSKEM KROŽKU
Maribor je njegov rojstni kraj, slovenska obala pa je hkrati hitro postala Žanov dom številka dve. Naš sogovornik je sicer začel jadrati na mariborski Dravi, a hitro prerasel to okolje, kjer pogoji niso bili optimalni. Kot pravi, je danes drugače. "V Mariboru je v zadnjih letih prišlo do sprememb glede športa. Infrastruktura se je dvignila na višjo raven in zdaj se vlaga tudi v društva, v športnike, kar je lepo videti. Tako sem še bolj ponosen, da sem športnik in da sem Mariborčan," je zatrdil.
Zaradi jadralnih pogojev so se Zelkovi pri njegovih 12 letih praktično preselili na morje, živeli tri ali štiri dni na obali, ostale v Mariboru. Starša sta za nekaj let zaradi zmanjšanja stroškov kupila malo stanovanje na Fornačah in sinu omogočila sijajne pogoje za njegov športni razvoj.
Veliko časa je Žan Luka preživel ob morju, tudi kdaj, ko bi moral biti kje drugje. Med drugim, ko je bil član dramskega krožka v OŠ. "Veliko je bilo vaj in predstav in to tudi med vikendom. V enem od teh je poklicala učiteljica mojo mamo, da, kje sem, da imamo predstavo, jaz, ki bi moral igrati glavno vlogo, pa na regati. Ne vem, ali sem samo pozabil ali nalašč tega nisem povedal doma," je ljubitelj stare rock glasbe opisal svoje zadnje dejanje v dramskem krožku, v katerem je moral v eni od predstav upodobiti mroža.
NOČEM ZVENETI GRDO, A NA KONCU NI HOTELA UMRETI
Slovenski jadralec je ljubitelj živali, vrsto let ga spremljajo psi (koker španjeli in kavalirji kralja Karla španjeli), a njegov prvi domači ljubljenček je bil morski prašiček z imenom Jenny. "Živela je kar 12 let! Nočem zveneti grdo, a na koncu ni hotela umreti," se je ob teh besedah malo zasmejal in malo zgrozil. "Ni več hotela jesti, sama kost in koža jo je bila, a nismo je pustili stradati, hranili smo jo na injekcijo. Od nje ni bilo nič, razen petih korakov na dan v kletki ni počela ničesar drugega, a ni pa hotela poginiti. Še danes ne vem, kje je imela tako voljo do življenja, več let je vztrajala na infuziji," se je še danes čudil Žan Luka, ki je te dni še vedno tudi študent.
Do diplome na ekonomski fakulteti v Mariboru mu manjka okoli 12 izpitov, a pravi, da bo verjetno študij končal šele, ko se bo poslovil od tekmovalnega jadralstva, ker je urnik študija s tekmami nemogoče uskladiti.
TEJ ANEKDOTI NE BOSTE VERJELI
Čeprav bo tekmovalnem jadranju ostal zvest vsaj še en olimpijski cikel, pa že zdaj ve, da bi rad v teh vodah ostal tudi kasneje in to v vlogi trenerja mladih jadralcev. V prihodnosti – veliko bližji – pa Zelka čaka tudi poroka in verjamemo, da poznate njegovo srčno izbranko, slovensko atletinjo Anito Horvat.
Septembra naslednje leto si bosta v Mariboru pred 80, 90 svati dahnila večni da, z bodočim mladoporočencem pa smo se ozrli tudi v začetke njune poti. Ko človek reče: 'tej anekdoti ne boste verjeli,' se ve, da bo sledila izredna zgodba in tako je tudi bilo.
VIDIŠ TISTO PUNCO?
"Vse lahko potrdi moj najboljši prijatelj, ki je bil ob meni, ko smo imeli po OI v Tokiu 2021 zaključek v ljubljanski restavraciji. S prijatelji sem bil za šankom, ko sem zagledal Anito. Priznam, nisem imel več najbolj trezne glave, a prijatelju sem pokazal Anito in rekel 'Vidiš tisto punco? Ona bo nekega dne moja in v Parizu na OI jo bom zaročil', sem mu rekel. Da bo jasno, z Anito se takrat sploh še nisva poznala, nisva se predstavila drug drugemu," je razlagal naš olimpijec, ki se je Aniti naposled nekaj mesecev kasneje vendarle predstavil, ko so imeli športniki usposabljanje z vojsko: "Takrat sva nekaj klepetala, a sledila je tišina, kakšno leto nisva bila v stiku."
ODPRTI KOMUNIKACIJSKI KANALI
Vse se je spremenilo na sredozemskih igrah 2022 v Alžiriji, kjer so jadralci tekmovali na božanski plaži. Člane slovenske reprezentance je povabil na obisk, atletinja Neja Filipič je poskrbela, da je na alžirsko obalo z atleti prišla tudi Anita. "Šli smo na pico in to na najcenejšo v mojem življenju," se je smejal in razložil, da je ena velika pica je stala 1,4 evra, kozarec soka pa 30 centov. "Šel sem na bankomat, dvignil sem 10 evrov in bil zvezda," se je nasmihal tem spominom in trenutkom, ko je led z Anito dokončno prebil in vzpostavil vez oziroma odprl komunikacijske kanale. Kaj hitro po tem srečanju sta odločila, da se skupaj naselita v Ljubljani.
DVAKRAT JE MORAL ZAMENJATI PRSTAN
Prejšnje poletje so sledile olimpijske igre v Parizu in tudi zaroka na slovesnosti ob odprtju na ladji na reki Seni pred očmi vsega sveta. Je to storil zaradi obljube svojemu prijatelju? "Ko sem se uvrstil na OI, sem začel razmišljati o prihodnosti, ki je zelo negotova, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, kolikokrat bova skupaj še šla na olimpijske igre. To se mi je zdela res edinstvena priložnost," je priprave na veliki dogodek opisal Žan. Pogovoril se je z Anitinim trenerjem, ki mu je dal zeleno luč za zaroko ob odprtju iger, sledil je precej ponesrečen nakup prstana: "Mojemu prstu je bil dvakrat prevelik (smeh), kasneje so mi ga zamenjali celo dvakrat, ker mera ni bila prava (smeh)."
Potem se je moral zaradi pravil vključiti OKS, dolgo časa se ni vedelo, kaj MOK dovoli in česa ne. Tako je za kratek čas zaroka na ladji padla v vodo, a nato je OKS dobil zeleno luč za akcijo. "Zaroko sem sicer želel izpeljati stran od oči javnosti, a porodila se je tudi ideja, kaj ko bi Anito zaprosil, ko bodo napovedali slovensko reprezentanco," je nadaljeval: "To mi res ni bilo všeč, nisem želel prevelike pozornosti." Kar je bilo nemogoče in to je moral Žan vzeti v zakup.
TUDI SPODNJICE, KI JIH IMA NA SEBI, TONI IZGUBI
Prstan je hranil srebrni olimpijec Toni Vodišek. "Morate vedeti, da on izgubi vse. Tudi spodnjice, ki jih ima na sebi, izgubi in ne ve, kje (smeh). Vsi so bili prepričani, da bo izgubil tudi prstan, a ga ni," si je oddahnil Žan, ki je zaroko na ladji nato izpeljal, OKS je prizore poslala v javnost.
Vsi, ki so tisti dan spremljali dogajanje v Parizu, so vedeli za zaroko dveh slovenskih športnikov. "Samo Anitina mama ne," se je spet zasmejal Mariborčan: "Doma je pozabila telefon in šele zvečer, ko si je ogledala posnetek, je slišala slovenskega komentatorja, ki je ob koncu prenosa še enkrat Aniti in Žanu Luku čestital za zaroko."
Ker smo bili prav na vlaku in ker smo se pogovarjali o njegovem posebnem pariškem poletju, je v nekem trenutku združil obe temi. "Priznam, v Sloveniji se z vlaki ne vozim pogosto, sem pa bil navdušen nad izkušnjo z olimpijskih iger, s fenomenalno povezavo Marseille–Pariz. Res upam, da bomo tudi pri nas nekega dne imeli vlake, ki bodo 'leteli' 300 km/h, da bomo Slovenijo prečkali v eni uri. Je pa lepo videti, da v povezavi z železniškim prevozom prihaja do sprememb v pozitivnem smislu. Skrajni čas je, da se tudi ta segment javnega prevoza uredi, ker se bo vsem še lažje z vlaki voziti po celotni Sloveniji," se že veseli Žan.
TOKIO LE SKOZI PLEKSI STEKLO
Čez dobro leto bo Žan lahko Aniti rekel žena, za poročno potovanje sta si izbrala Japonsko. Tudi sicer ob sprehodih s psičkom in deskanju na vodi najraje skupaj potujeta. Skupaj in vsak zase sta Žan in Anita obiskala velik del sveta, zaradi narave športa in privajanju na prizorišče in pogoje jadranja pa Zelko pogosto na tekme potuje tudi teden prej, zaradi česar ima občasno čas za igranje turista. "Florida me je doslej najbolj navdušila," je razložil 30-letni Štajerec in dodal: "Najraje si želim raziskati Tokio. Tam sem sicer že dvakrat bil, a hkrati niti enkrat. Olimpijska vas je bila zaradi covida obkoljena s pleksi steklom, zato smo ga lahko gledali zgolj skozi steklo," je samooklicani mojster za peko zrezkov na žaru skomignil ob teh spominih.
ZARADI PRIMOŽA SEM PREVEČKRAT ŽIVČEN IN JEZEN
Žan pravi, da po knjigah ne posega veliko, če pa že, bere biografije športnikov ali znanih osebnosti. Nazadnje mu je v spominu najbolj ostala biografija Elona Muska, omenil je tudi knjige o Novaku Đokoviću, Tini Maze, siru Alexu Fergusonu, … Jadralec se je pred le nekaj meseci spustil tudi v podjetniške vode, skupaj z nekdanjo jadralko Veroniko Macarol sta zasnovala znamko oblačil in spletno trgovino "Bitchin’ Waves".
Ker veliko časa preživi na treningu na kolesu, je močno vzljubil tudi ta šport in to tudi kot navijač: "Pogosto gledam etape velikih dirk. Primož Roglič je moj človek, sem njegov navijač, a sem zaradi njega hkrati prevečkrat živčen in jezen … (nasmeh). Kot športnika ga zelo spoštujem. Potem je tu še Pogačar, ki je neverjeten in res je lepo gledati, kako se poigrava s tekmeci," se je nasmehnil velik privrženec slovenske nogometne reprezentance. "Zelo rad gledam tekme, še posebej, odkar se je na klop vrnil Matjaž Kek, ki je naš dober družinski prijatelj. Kot Mariborčan seveda redno spremljam NK Maribor, a vseeno z nekaj rezerve," je razlagal verjetni bodoči triatlonec: "Imel sem načrt, da bi šel na eno tekmo, a sem zbolel. To mi je pomeni izziv. Največje težave imam s tekmo, ki jo moram še izpiliti."
ZABAVLJAČ, KI VE, KAJ HOČE
V prihodnje si želi ustvariti družino, postati oče. "Oba z Anito izhajava iz prepričanja, da je družina vse v življenju," je zatrdil, a dodal, da zaenkrat zanjo še ni prišel ta čas, po naslednjih OI pa bosta gotovo o tem več govorila. Z Žanom smo se ob koncu pogovora dotaknili še daljne prihodnosti, idealnega pokoja. "Oh! Otok Lanzarote, plaža, 10 psov, mogoče kakšna cigara, ... Lepo življenje si bom privoščil in na plaži bom užival z mojo Anitko," se je povsem zasanjal in hihital Žan Luka, ki je samega sebe opisal kot 'zabavljača, ki ve, kaj hoče'.
