Vse se je začelo pred desetletjem in pol, ko je Sebastjan Sovič po dolgih letih igranja v velenjskem Gorenju dosegel zadnje zadetke v karieri v dresu Slovenj Gradca. »Ko sem zaključeval kariero, sem sedel na pijači z Ivom Milovanovićem. Ivo mi je rekel: 'Seba, dve leti imaš časa, da izkoristiš svoje ime, potem te bodo vsi pozabili.' To se mi je vtisnilo v glavo in tako sem skupaj z Benijem Zbičajnikom, takrat mojim igralcem v Slovenj Gradcu, začel z rokometno šolo v Šoštanju in Topolščici. Zdaj pa pokrivamo že kar enajst šol v tem področju. Da odkrivamo nove talente za oba kluba, tako našega kot velenjskega« je danes 49-letni nekdaj izvrstni levokrilni rokometaš razložil, kako se je rodilo Društvo Rokometna šola Sebastjana Soviča. Dandanes šteje že 300 otrok in mladostnikov.
Najstarejši in najboljši od njih so v minuli sezoni prvič okusili članski rokomet. V ekipi Sovičeve šole, da se razume, kajti produkti prve generacije – Nejc Hriberšek, ki je med tednom odlično odprl mladinsko EP, preden so ga s poškodovanim kolenom na nosilih odnesli z igrišča, Nino Komar, Matic Ravnikar in še kdo – so že znani obrazi slovenskih igrišč. »Ko smo imeli možnost igranja druge mladinske lige, smo se pogovarjali, ali ne bi šli raje igrati kar v drugo člansko ligo. Z generacijo, ki je vsako leto dosegala dobre rezultate, bila med najboljših osem v državi. Nihče od nas ni pričakoval, da lahko že prvo leto napredujemo v 1. B ligo, ampak mislim, da smo si zaslužili. V eni sezoni smo ogromno napredovali,« je ponosen Sovič, ki s svojo šolo v zadnjih letih uspešno sodeluje tudi s sosednjim Gorenjem, svojim velikim bratom.
Pametna Pungartnikova ideja
Tako so pomemben delež k uvrstitvi v 1. B ligo doprinesli iz Velenja posojeni najboljši strelec Vanja Dragić, Andraž Glinšek, Tim Laznik, Anže Kalan in Luka Kopušar. »Ko je za direktorja Gorenja prišel Roman Pungartnik, je z nami stopil v stik z idejo, da najdemo skupno pot. Hitro smo se dogovorili. S tem je rešen naš problem finančne narave, Gorenje pa ima tako svojo razvojno ekipo in širši kader. Naši igralci so na posodi v mladinski ekipi Velenja, s čimer so dobili možnost igranja v prvi mladinski ligi. Njihovi najbolj zanimivi mladinci pa pomagajo naši članski ekipi. To sodelovanje se je letos pokazalo za zelo, zelo dobro,« je poudaril Sovič.
Ker so se njegovi mladci – samo štirje so že dopolnili 20 let, najstarejši jih ima 23 – tako izkazali, bo v novi sezoni neizogibno ostal brez najboljših. Vzelo jih bo namreč Gorenje. Toda koliko in koga vse? »Čisto pošteno – ne vem še. Vem, da bo priprave z Gorenjem začelo kar sedem naših igralcev, potem pa se bodo odločili, kdo bo ostal oziroma kdo se vrne k nam,« odgovora na to še nima Sovič, ima pa odgovor, kakšna sezona Šoštanjčane čaka od jeseni dalje: »Čaka nas grozovito težka sezona. Govorimo o fantih, ki so imeli lani prvič pravico nastopati za člane. Razen treh, štirih, so bili vsi prvo leto člani. Veliko bo odvisno od tega, kdo bo šel in kdo ostal. Dejstvo je, da kupili ne bomo nikogar, ker nimamo od kje vzeti. Tako da bodo izključno domači fantje, ki bodo napredovali iz tekme v tekmo. Ali bo to dovolj za obstanek, težko rečem, saj nimam pravega vpogleda v moč 1. B lige. Ampak glede na kvalifikacije, ki sta jih igrala Sevnica in Črnomelj, me je kar malo strah. Pa tudi zmaga Radovljice nad Koprom je pokazatelj, da se ravno slab rokomet v 1. B ligi ne igra. V to smo se lahko prepričali tudi na tekmi s Škofljico v pokalu, ki smo jo izgubili s precejšnjo razliko. Tako da nas čaka peklensko leto.«
Ampak tudi leto, v katerem bodo mladi rokometaši iz Šaleške doline nabirali dragocene izkušnje, no, te po zaslugi Sebastjana Soviča in njegovih kolegov vsrkavajo že na treningih. Priljubljeni Sova nas je, ko smo že končali s pogovorom, poklical nazaj s prošnjo, če se lahko zahvali ljudem, ki pomembno prispevajo k tej zgodbi. »Imam veliko prijateljev, ki mi pomagajo, in res bi se jim rad zahvalil. Branko Tamše, Gorazd Škof, Ivan Vajdl in mnogi drugi veliko pomagajo naši šoli in so za nas zelo pomembni. Brane je ogromno prihajal. Ko so se mi pokrivali treningi, je delal z našo kadetsko ekipo, pa tudi s člansko. Škof, kadar pride iz Švice, me vedno pokliče, če imam kaj dela, pa je prišel pripravljat vratarje. Vsa čast vsem, res. Bistvo so pa starši,« je zaključil Sebastjan Sovič, eden dobrih ljudi slovenskega rokometa, ki sijajno dela za slovenski rokomet.
