Urošu Zormanu se nasmiha (malce zlovešče, če sodimo po njegovih besedah tik po osvojitvi naslova državnega prvaka) vrnitev v ligo prvakov. Zaenkrat zelo sramežljivo, kajti konkurenca za – v teoriji šest, v praksi pa tri – še prosta mesta med elito je velika. A o tem po tem. Novica dne je, da so s Kodeljevega, kot slišimo neuradno, vendar iz zanesljivih virov, na sedež Evropske rokometne zveze na Dunaju poslali vlogo za napredovanje iz evropske lige v ligo prvakov.
Ljubljanski župan in glavni boter Slovanovega projekta Zoran Janković se očitno ni pustil prepričati Urošu Zormanu, ki je dal po zmagi Slovana nad Gorenjem na drugi in s tem zadnji tekmi finala državnega prvenstva v Rdeči dvorani jasno vedeti, da si lige prvakov v naslednji sezoni še ne želi. »Mislim, da še ni čas za to. Ko bo proračun na ravni za igranje lige prvakov, potem zagotovo moramo v to, Ljubljana si to zasluži. Z včeraj na danes in potem z danes na jutri pa bi to bil ogromen preskok,« nam je govoril Zorman in pojasnil, da bi klub za vsaj približno konkurenčno udejstvovanje v najelitnejšem evropskem potreboval vsaj tri milijone evrov proračuna. »Že evropska liga, njen skupinski del, v katerega smo se uvrstili kot prvaki, je za nas kot liga prvakov. Zelo, zelo kakovostno tekmovanje. Če bi vprašali mene, bi šel najraje v (tretjerazredni, op. p.) pokal EHF in poskušal tam priti do konca in potem na naslednjo stopničko, ampak imamo, kar imamo. Zagotovo pa sledijo kakšni razgovori, pogovori, kaj in kako naprej in tega me je malo strah,« je v začetku meseca pristavil s kislim nasmeškom.
Kaj pa zdaj?
Kakšni so bili ti razgovori, pogovori, ki so potekali odtlej, kako je prišlo do prelomne odločitve, najbrž ne bomo nikoli natančno vedeli, si pa lahko predstavljamo, da je bila zadnja Jankovićeva. »Sam grem vedno raje po korakih. V ligi prvakov je le 16 ekip in gre za zelo resno tekmovanje, ampak tudi evropska liga je. Če pogledamo finalna turnirja obeh tekmovanj, ne vidim neke razlike v kakovosti. Bomo videli, na koncu se bomo skupaj odločili,« je namreč bolj v prid evropske lige kot lige prvakov govoril tudi novi športni direktor Slovana Jure Dolenec.
V podobnih tonih pa tudi (zaenkrat) najbolj odmevna okrepitev Slovana za naslednjo sezono Staš Skube – sicer hipotetično, ko pa uradno še ni bil predstavljen kot član novih slovenskih prvakov. »Iskreno ne vem, ali obstajajo kakšne realne možnosti za to, je pa bolj realno pričakovati slovenske klube v evropski ligi, tudi bolj smiselno glede na kakovost tekmovanja. Bolj smiselno se je boriti v tem tekmovanju, kot igrati ligo prvakov samo zato, da lahko rečeš, da jo igraš,« je dejal po do zdaj znanih neuradnih informacijah eden od treh prišlekov za naslednjo sezono ob Tadeju Kljunu in Galu Marguču in dodal: »Če pogledamo 16 ekip, ki so v ligi prvakov nastopale letos, res ne vidim, namesto koga bi lahko prišel slovenski predstavnik. Ker so to klubi z veliki projekti, proračuni, dvoranami …«
Prav to bo v naslednjih dneh zdaj najbolj aktualno vprašanje za vodstvo tekmovanja, preden zapiše imena vseh 16 udeležencev nove sezone lige prvakov, ki jih bodo 27. junija izžrebali v dve predtekmovalni skupini. Deset je že zapisanih, in sicer aktualni zmagovalec lige prvakov Magdeburg, evropski podprvak in nemški prvak Füchse Berlin, španska Barcelona, poljska Wisla, danski Aalborg, madžarski Veszprem, francoski PSG, romunski Dinamo iz Bukarešte, hrvaški Zagreb in portugalski Sporting. Trije wildcardi so rezervirani za podprvake Poljske, Madžarske in Francije, torej Kielce, Szeged in Nantes, na voljo pa so tako še trije. S tem, da se eden od njih nasmiha Danski, le da še ni znano, ali finalistu Skjernu (ta je že napovedal, da bo šel v lov nanj po sodni poti, če bo treba) ali GOG, ki je na drugem mestu končal redni del prvenstva.
Ostali konkurenti Slovana, med katerimi bodo izbirali pri EHF, so makedonski prvak Eurofarm Pelister, norveški Kolstad, morebitni drugi predstavnik Portugalske Porto oziroma Španije Granollers … Slovenski prvak bo torejmoral postreči z zares močnimi argumenti, da prepriča odločevalce; pokazati velike ambicije, kar gre seveda z roko v roki z denarjem. Zanimivi dnevi so pred ljubljanskim in slovenskim rokometom, če z Dunaja v naslednjih dneh priroma pozitiven odgovor, tj. posebno povabilo v ligo prvakov, pa se v naslednjih tednih najbrž obeta tudi pestro dogajanje na prestopni tržnici.
Vse v znamenju Nemcev
Uroš Zorman bi (najbrž vseeno utopično) seveda najraje videl, da bi (mu) sestavil(i) ekipo, s katero bi lahko napadel svoj peti naslov evropskega klubskega prvaka, prvega v vlogi trenerja. Kar prikladno bi bilo, da z Blažem Jancem in Domnom Makucem pod svojo streho, ki po tokratnem razočaranju z Barcelono v Kölnu ostajata pri treh naslovih v ligi prvakov.
Tokrat je bilo v Kölnu vse v znamenju Nemcev. Magdeburg je v polfinalu dobil živčno vojno z Barco, katere igro je odlično organiziral Makuc, dosegel tudi tri zadetke, preden mu je v prelomnih trenutkih na pot stopila leva vratnica izvrstno razpoloženega Nikole Portnerja, sina pokojne legende jugoslovanskega rokometa Zlatka Portnerja. Berlinski Füchse je v polfinalu razbil Nantes, toda Matej Gaber in Rok Ovniček sta v nedeljo vseeno veselo nazdravila s pivom, ko sta s soigralci v boju za bron vzela skalp Barcelone. Finale je bil, roko na srce, dokaj dolgočasen – Magdeburg je suvereno opravil s Füchsejem, resnejšega dvoma o zmagovalcu pravzaprav ni bilo nikoli.
Bil je to prvi finale lige prvakov po prejšnjem povsem nemškem med Flensburgom in Kielom iz leta 2014, ki je minil brez slovenskih rokometašev na igrišču, ter prvi po finalu med Vardarjem in PSG-jem z Gorazdom Škofom iz leta 2017, ki ga vsaj en Slovenec ni končal na prestolu. Zato pa sta slovenski pečat na finalni dan rokometne sezone v Meki evropskega rokometa pustila najboljša sodnika na svetu David Sok in Bojan Lah, ki sta korektno odsodila finale.
