Ko je Slovan nazadnje osvojil naslov državnega prvaka, takrat jugoslovanskega leta 1980, je šel v naslednji sezoni do zadnje stopničke najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Žal že pokojni Radivoj Krivokapić, Vlado in Miha Bojovič, Marjan Gorišek, Stojan Šumej, Peter Mahne, Matjaž Tominec, Vili Ban, Vlado Brglez in soigralci pod vodstvom prav tako pokojnega Jožeta Šilca so morali v finalu evropskega pokala državnih prvakov priznati premoč Magdeburgu. Danes, ko je Slovan z Juretom Dolencem, Stašem Jovičićem, Jako Malusom, Ilijo Brozovićem, Leonom Ljevarjem, Stefanom Žabićem, Kenanom Pajtom in druščino pod Zormanovo trdo roko osvojil svoj drugi naslov državnega prvaka, prvega v samostojni Sloveniji, so časi drugačni. Najboljši slovenski klubi mesta med elito več nimajo zagotovljenega, ker že (kar) nekaj let, kot smo videli na primeru Celja, niso konkurenčni. Ker ni dovolj denarja, da bi lahko tekmovali z bogatejšimi severom, zahodom in vzhodom. Zato, kot si lahko preberete na naslednji strani tega časopisa, Uroš Zorman ni najbolj navdušen nad idejo Zorana Jankovića, da naredi(jo) vse, da Slovana že v naslednji sezoni spravijo v ligo prvakov.
»To je za razmisliti. Sam grem vedno raje po korakih. V ligi prvakov je le 16 ekip in gre za zelo resno tekmovanje, ampak tudi evropska liga je. Če pogledamo finalna turnirja obeh tekmovanj, ne vidim neke razlike v kakovosti. Bomo videli, na koncu se bomo skupaj odločili, čeprav se ne moremo mi kar odločiti, da gremo v ligo prvakov. Potrebovali bi 'wildcard' in še zdaleč ni samoumevno, da ga bi dobili. Konkurenca je ogromna. Je pa to ena stvari, s katero se bo treba ukvarjati v naslednjih dneh. Lepi problemi,« je po osvojitvi svojega tretjega in zadnjega naslova slovenskega prvaka – prva dva je v letih 2012 in 2013 osvojil v dresu tokratnega finalnega tekmeca Gorenja – na to temo dejal Jure Dolenec.
Bil je to krasen zaključek njegove bogate kariere, v kateri je med drugim z Barcelono osvojil ligo prvakov in štiri naslove španskega prvaka, z Montpellierjem pa oba francoska pokala. »Če ni bilo v Škofji Loki, je najlepše v Velenju. Ženi sem pred tekmo rekel, da moramo to zaključiti, da se ne smemo vračati v Ljubljano, da Velenjčanov ne smemo vrniti k življenju. Posebnih občutkov ni bilo, ker sem se pripravil na to. Ali pa bo še prišlo za mano, ne vem. Lepo je bilo končati na tak način, predvsem pa sem vesel za fante, štab, vse ljudi, ki se trudijo okrog kluba. To je velika motivacija za naprej, imamo še velike načrte,« je poudaril novi športni direktor Slovana.
Ali na osnovi večjih dodatnih vložkov v klubski proračun, bodisi z naslova Mestne občine Ljubljana bodisi kakšnega 'zunanjega' pokrovitelja, v ligi prvakov ali v evropski ligi, to bomo še videli. Že v kratkem. V vsakem primeru pa je v Slovanovih načrtih zgraditi dinastijo v Sloveniji. Z ekipo, ki jo sestavljajo, bodo tudi v naslednji sezoni kot vse kaže absolutni favoriti za naslov državnih prvakov; za slovenske razmere že tako močno zasedbo bodo okrepili vsaj izkušeni nekdanji evropski klubski prvak (z Vardarjem) Staš Skube, otrok Celja Gal Marguč in slovenski reprezentant Tadej Kljun.
Ključni nosilci igre z izjemo Jake Malusa, ki se bo vrnil v tujino, k skopskemu Vardarju, bodo na Kodeljevem torej ostali – kapetan Ilija Brozović, stalna slovenska reprezentanta Staš Jovičić in Tarik Mlivić, Leon Ljevar, Stefan Žabić, Nikolaos Corcinis, Gašper Hrastnik, Aljaž Panjtar, Adi Mehmedćehajić, pa tudi eden od junakov finalne tekme v Velenju Kenan Pajt. »Nisem še podpisal, smo se pa dogovorili za podaljšanje. Tako da mislim, da še dve sezoni ostajam slovanovec,« je povedal otrok Gorenja, ki je v drugem polčasu dosegel vseh šest zadetkov, mrežo je tresel v prelomnih trenutkih večera. »Rdeča dvorana je moj dom, tu sem začel, tu sem se vedno odlično počutil, veliko smo dosegli. Tudi publika je še vedno vrhunska, tako da sem se kar domače počutil, četudi v gostujočem dresu. Res sem vesel, da sem pokazal korektno igro, ampak še bolj bi rad čestital svojim soigralcem, s katerimi smo zdržali. Ker sem Velenjčan, vem, kako težko je zmagati v Velenju. Zato nam vsa čast, da smo zdržali,« je ponovil Pajt in pogledal proti prihodnosti …
Marsikaj se govori, tudi o ligi prvakov, Pajtova želja pa je: »Želim si le, da se ekipa še nadgradi, da izpopolnimo malenkosti, ki nam manjkajo. Ampak da zadržimo jedro ekipe enako. Ker smo proti koncu 'harali', pokazalo se je, da razumemo Urošev sistem. Želim, da napadamo Evropo korektno, da ne bomo vreča za nabijanje, ampak da bomo pošteno mešali štrene tudi na papirju močnejšim ekipam,« je sklenil rokometaš, ki mu bo – če bo beseda obveljala – dal novo pogodbo v podpis dosedanji soigralec Jure Dolenec. Odslej torej ne več mentor na igrišču, ampak šef iz pisarne. »Zanimiva anekdota: številko enajst nosim zaradi Jureta. Ko sem začel igrati rokomet, je 'haral' po tej dvorani, navdušil me je za rokomet. Vesel sem, da je dober človek, da me je naučil veliko stvari in moram priznati, da nanj sploh ne gledam kot direktorja. Še vedno mi podaja žoge, ne pa papirje za podpisovat. Bomo videli, kako bo v naslednji sezoni,« je zaključil Kenan Pajt, preden se je s soigralci in nadrejenimi odpravil proslavit naslov državnega prvaka.
Najprej v lokal znotraj Rdeče dvorane, kjer so slovanovcem nekaj pesmi zaigrali lokalni Čaga Boys, nato se je avtobus z razposajenimi tigri čez Trojane, ki jih je prečkal točno opolnoči, odpeljal proti prestolnici na 'ta glavno' fešto. Zasluženo, če lahko dodamo.
