V minulem tednu dni si je prek malega zaslona ogledal, kako je njegov (po naših neuradnih, a zanesljivih informacijah) prihodnji klub Slovan izločil Stašev domači klub Trimo, in kako se (je) njegov bivši delodajalec Gorenje bori(l) s Celjem za drugo finalno vstopnico, vmes je v Parizu z zmago v finalu pokala po sedemmetrovkah nad favoriziranim PSG-jem poskrbel, da bo imel tudi iz svojega triletnega obdobja v Franciji za pokazati trofejo. Zahtevno pot je prehodil do nje …
»Imel sem težko sezono. Poškodoval sem se na zadnjem treningu pred prvo tekmo, sledilo je sedemmesečno okrevanje in vrnitev na igrišča. Bilo je turbulentno, zahtevno za glavo. Ampak opravil sem res dobro rehabilitacijo, se vrnil, ta pokal pa je lepa nagrada. Ne samo zame, ampak celotno ekipo, ki je skupaj zadnja tri leta. Doslej nismo nič osvojili, bili smo razočarani nad rezultati, tega ne skrivamo. Ta pokal je lep uspeh in lepa poslovilna nagrada za osem, devet igralcev, ki odhajamo. Po drugi strani pa imamo naslednji teden še Final4 evropske lige, tudi tam bomo poskušali osvojiti pokal, v vsakem primeru pa bo sezona uspešna že zaradi francoskega pokala,« se nam je oglasil Staš Skube.
V Hamburgu skoraj kot v Kölnu
Danes ob 18. uri gre v lov na novo lovoriko. Z Montpellierjem bo v družbi svojega polfinalnega tekmeca Kiela, Melsungena ter Flensburga z Alešem Pajovićem na klopi in Blažem Blagotinškom na igrišču zaigral na zaključnem turnirju evropske lige v Hamburgu. Močna, eminentna druščina, skoraj kot da bi se za srebrnino potegoval v Kölnu, kjer Barcelonina Blaža Janca in Domna Makuca, Nantesova Roka Ovnička in Mateja Gabra ter njune tekmece iz Magdeburga oziroma Füchseja čaka boj na najsijajnejšem rokometnem odru … »Tudi mi smo se pogovarjali, da je naš Final4 najbrž kar enako močan kot Final4 lige prvakov, le da se je na našega veliko lažje uvrstiti. Ampak zdaj pa smo na kupu ekipe Kiel, Flensburg, Melsungen in Montpellier, torej poleg nas tri ekipe z vrha bundeslige, tudi igra se v Nemčiji in vemo, kaj nas čaka. Bomo poskušali presenetiti,« je dejal izkušeni organizator igre.
Turbulentno
Pred 36. rojstnim dnem (praznoval ga bo novembra) bo še enemu poglavju svoje kariere, najverjetneje zadnjemu v tujini, postavil piko. Po dokazovanju v domačem Trimu in mednarodni uveljavitvi v Gorenju (2013–16) je v Szegedu (2016–18) postal madžarski prvak, v Vardarju (2018–20) makedonski in evropski klubski prvak, v Meškovu (2020–22) prvak Belorusije. »Če rečem, da je bilo turbulentno, se ne bom veliko zlagal. Do prihoda v Montpellier nisem imel v karieri niti ene resnejše poškodbe, tu pa sem imel kar dve hujši. V prejšnji sezoni sem si strgal stranske vezi, v letošnji križne. Od treh let sem bil torej več kot polovico poškodovan. Trenutno moram potrkati, da sem dobro pripravljen in ne glede na leta v dobri kondiciji. Res se dobro počutim, vidim, da še lahko igram. Če ne bi osvojili pokala, bi to obdobje označil z negativnim predznakom, ampak hvalabogu nam je uspelo, zato bo ostal pozitivni predznak. Vemo, da je v Franciji ali Nemčiji drugače osvajati lovorike kot v ligah in klubih, kjer sem igral prej. Upam, da zaključimo tako, kot je treba,«je ocenil Staš Skube.
Vrnitev v Slovenijo logičen korak
Sicer je pričakoval in upal, da bo zgodba trajala (še) dlje. Obvestilo vodstva kluba, da gredo po koncu sezone vsak svojo pot, ga je malce presenetilo. »Ja, bil sem razočaran. Upal sem, da bom kariero nadaljeval v Montpellierju, računal sem na vsaj enoletno podaljšanje, glede na to, da sem bil poškodovan, to sem tudi predlagal, ampak klub ni sprejel. Zagotovo sem bil v strahu, ker v teh letih in poškodovan ni lahko najti dobre možnosti. Ampak se je lepo razpletlo. Tako da lahko rečem, da sem zadovoljen,« se je Skubetu odvalil kamen od srca, ko si je našel naslednjega delodajalca. Sicer bi si predstavljali, da interesa za tako kakovostnega rokometaša ni manjkalo, ampak: »Iskreno povedano, ni bilo veliko možnosti. Ne da sem bil izbirčen, a ker seveda gledam na celotno družino, sem hotel ostati v Franciji, ker otroka hodita tu v šolo, ali pa se vrniti v Slovenijo. Tretja država in nova menjava jezika ni prišla v poštev. V Franciji konkretne ponudbe ni bilo, tako da je bil logičen korak vrnitev v Slovenijo.«
Torej v Ljubljano, k Slovanu, kot pravijo naše neuradne informacije? Tako daleč v pogovoru z nami ni šel. »Ni še nič uradno, zato o tem žal ne morem govoriti,« je dejal in seveda smo to spoštovali, kajti vseeno je praksa, da prestop – sploh pa tako odmeven – prvi uradno potrdi klub. Zato ga nismo postavljali v neroden položaj z vprašanji a la, 'komu bi najbolj privoščil državni naslov v Sloveniji', za napoved, kdo ima v njegovih očeh največ možnosti za to, pa smo ga vseeno pobarali. »Zelo veliko spremljam slovensko ligo, če je le možno, si ogledam tekme. Zelo, zelo izenačeno prvenstvo je. Mogoče ni tako kakovostno kot pred desetimi leti, ko sem nazadnje igral v njem, je pa zelo zanimivo. Poleg Slovana je Celje v rahli prednosti zaradi domačega terena, sta tudi malenkost kakovostnejša od svojih nasprotnikov, ampak to ni zagotovilo za zmage. Pariz je bil po vseh kriterijih boljši od nas, ampak ni zmagal. Kdo bo osvojil naslov, je težko napovedati,« je razmišljal mlajši od bratov Skube.
Še dve, tri, štiri sezone, upam
V Slovenijo se očitno ne bo vrnil s težnjo, da znova zaigra tudi v ligi prvakov, kajti slovenskega prvaka – kdorkoli to pač bo – v njej ne pričakuje. »Če pogledamo 16 ekip, ki je v ligi prvakov nastopalo letos, res ne vidim, namesto koga bi lahko prišel slovenski predstavnik. Ker so to klubi z veliki projekti, proračuni, dvoranami … Iskreno ne vem, ali obstajajo kakšne realne možnosti za to, je pa bolj realno pričakovati slovenske klube v evropski ligi, tudi bolj smiselno glede na kakovost tekmovanja. Liga prvakov je svet zase, tudi iz lastnih izkušenj iz te sezone lahko povem, da je evropska liga stopničko ali dve nižje, če izvzamemo zaključni turnir. Bolj smiselno se je boriti v tem tekmovanju, kot igrati ligo prvakov samo zato, da lahko rečeš, da jo igraš. Ampak še enkrat, nimam pojma, kakšni so načrti in interesi, zato težko rečem kaj pametnega,« je sklenil Staš Skube.
Še o njegovih dolgoročnejših načrtih nas je zanimalo – ali torej pride v Slovenijo le še končati kariero, recimo že po eni sezoni … »O koncu kariere še ne razmišljam, v načrtu imam še dve, tri, štiri sezone. Bo pa vse odvisno od zdravja in počutja. Glede na to, da se vračam v Slovenijo, se nimam načrta več vrniti v tujino, čeprav se zarečenega kruha poje največ. Ampak ja, načrt je vrnitev domov in tam zaključek kariere, ampak še ne tako kmalu,« je zaključil eden najboljših organizatorjev igre v Evropi zadnjega desetletja.
