Zlato kolajno so osvojili v kategoriji članskih formacij, srebrno sta si v članski dvojici priplesala Maša Skočaj in Žiga Farkaš, ta pa je kot solist prejel še bronasto. Tudi članski plesalci ljubljanskega kluba Bolero so bili odlični, saj so osvojili tretje mesto v kategoriji male skupine in formacije, med solisti pa je bila bronasta tudi Liza Ana Cukor.
Za uspehi plesalcev domžalskega kluba pravzaprav stojita dva trenerja – to sta Anja Jurić in Andraž Mrak. Da dejansko delata, kot bi bila ena oseba, nam je potrdila tudi direktorica plesne šole Miki in predsednica plesnega kluba Miki Saša Eminić Cimperman. "Zelo se dopolnjujeta in podpirata tam, kjer sta nekoliko šibkejša," je pojasnila Eminić Cimpermanova, ki je na samostojno pot kot vodja plesne šole in kluba Miki stopila pred približno tremi desetletji. Dodaja, da tudi pred plesalce in njihove starše vedno stopita skupaj, kar je ob vedno večjih izzivih moderne dobe lahko le olajšanje za vse udeležence. "On zna biti strog kot oče, ona nežna kot mama. On ošteva zamudnike, ona jim pojasnjuje, zakaj zamujanje na vaje ni dobro," njuno sodelovanje opisuje Eminić Cimpermanova, ki med drugim skrbi, da so učitelji in trenerji v omenjenem klubu in šoli tudi dodatno izobraženi, saj jim nenehno išče sogovornike in pripravlja izobraževanja tudi iz nenasilne komunikacije, športne prehrane, psihologije...
Največji uspeh je neprekinjenost
Andraž Mrak, ki izhaja iz poppinga, uživa v ustvarjanju street koreografij, saj pravi, da ima kot koreograf več svobode. Kot pojasnjuje, je lažje ustvarjati že zato, ker lahko sam izbiraš glasbo, nato si izmisliš zgodbo, lahko dodaš še rekvizite ali sceno in vse preneseš v plesne korake. "Največji uspeh je stalnost, neprekinjenost – da so naši plesalci v finalih, stojijo na stopničkah ali celo posežejo po najvišjih mestih," pravi Mrak in dodaja, da sta klubski "super par" Maša Skočaj in Žiga Farkaš, ki sta že osem let zapored državna prvaka. Njuno pot v državni in svetovni vrh je začel kovati Mrak sam, pred dvanajstimi leti pa se mu je pridružila še Anja Jurić, ki se v Domžale vozi z Gorenjske.
Mrak opisuje, da ustvarjanje koreografije začneta s scenarijem, napišeta zgodbo in opišeta, kaj vse bi lahko liki počeli. Nato poiščeta glasbo, ki jo v dokončno verzijo preoblikuje Mrak, Jurićeva pa oblikuje premike in postavitve v koreografiji. Skupaj nato poiščeta še ustrezne korake. Plesalce poučujeta ločeno, dodaja Mrak ter pojasnjuje, da je ona bolj usmerjena v poučevanje streeta in jazz baleta, on pa se osredotoča na hip hop tehniko, ki jo vsak mesec menja (house, old school, new school ...). Nato sledijo priprave, ki jih po besedah Mraka v njihovem klubu organizirajo v marcu. V manj kot tednu dni priprav sestavijo približno tri četrtine koreografije, zadnjo četrtino in "piljenje", kot preplesavanju reče Mrak, pa izpeljejo v aprilu in maju, saj konec šolskega leta po navadi sledi državno prvenstvo.
Ples skozi igro
Tekmovalci plesnega kluba Miki dejansko izhajajo iz plesne šole Miki, pojasnjuje Mrak in opisuje, da so otroci navadno v plesni šoli dve leti, preden stopijo na tekmovalni parket, za mladince pa organizirajo interno avdicijo. "Ne bi bilo dobrih plesalcev, če jih ne bi ustvarili že v plesni šoli," opisuje Andraž proces šolanja in pri tem ne more prehvaliti svoje žene Martine Mrak Tekavc, saj prav ona poučuje plesalce začetnike. "Zame so vsi otroci enaki," svoj uspeh zagovarja Mrak Tekavčeva in pojasnjuje, da uživa v poučevanju hip hopa, saj prav ta zvrst otroku omogoča, da samostojno razmišlja, ona pa jih dodatno spodbuja, da pri plesu nič ni narobe. Tudi če jih je v skupini dvajset, si za vsakega posebej vzame čas, da ga popravi in nato pohvali, pripoveduje Mrak Tekavčeva, ki je svojega moža spoznala prav v plesni šoli, kjer skupaj delata še danes. Mrak Tekavčeva tudi ne skriva svojega spoznanja, da so dobri plesalci največkrat tisti, ki imajo morda manj talenta, a so izjemno delovni in vztrajni: "Dobre plesalce lahko dobiš le tako, da jim na prijazen način predstaviš ples skozi igro, zabavo ali druge zanimive stvari. In šele, ko osvojijo svoje telo, ko razumejo tudi ritem, lahko začnem delati na tehniki."
Zakonca Mrak sta enotna, da je za uspehe na tekmah potrebno veliko dela in vztrajnosti. A vendar tudi v plesni šoli Miki ni vse usmerjeno v doseganje rezultatov na plesnih tekmovanjih, pojasnjujejo sogovorniki, saj imajo kar nekaj naprednih plesnih skupin različnih starosti, ki se ne udeležujejo tekem, ker so se tako plesalci odločili sami. "Plesati skozi življenje," je Mrak Tekavčeva že ob koncu srednje šole zapisala v razredni almanah, danes pa dodaja, da v plesu pravzaprav ni razlik, saj se da z vajo in delom veliko narediti.
