Previdnost zaradi koronavirusa je bila tudi vzrok odpovedi letošnjega nadomestnega termina, zato je dogodek ponovno potekal (zgolj) preko največje spletne šahovske platforme Chess.com, olimpijado v ruski prestolnici pa naj bi vendarle izpeljali prihodnje leto.
Letošnjega tekmovanja, ki se je odvijalo od 20. avgusta do 15. septembra, se je udeležilo 155 držav, ki so bile po moči razdeljene v štiri divizije. Ekipe so bile sestavljene iz dveh članov, dveh članic ter po enega mladinca in mladinke z rezervami. Slovenska reprezentanca je tekmovanje ponovno začela v eni od petih skupin druge divizije in si je v prvi vrsti želela preboja v najvišjo divizijo, kar jim je lani spodletelo. Naprej so vodila prva tri mesta v vsaki od skupin.
Naši so tokrat suvereno opravili nalogo in se v najvišji kakovostni razred prebili s prvim mestom v svoji skupini. Od devetih dvobojev so na osmih zmagali in na enem izgubili. Enako točk je zbrala tudi drugouvrščena Argentina, a so bili naši boljši zaradi zmage v medsebojnem obračunu. Tretja reprezentanca, ki je napredovala, je bila Brazilija, proti kateri je Slovenija doživela svoj edini poraz v prvem delu. Reprezentanca je nastopila v postavi Luka Lenič, Jure Borišek, Jure Škoberne, Boris Markoja, Lara Janželj, Teja Vidic, Domen Tisaj in Zala Urh. Vsi so nastopili solidno, najboljši posamezniki pa so bili Borišek, ki je zmagal vseh šest partij, Lenič s petimi točkami iz šestih partij, Vidiceva s sedmimi iz devetih in Urhova, ki je v devetih partijah zbrala sedem točk in pol.
Za nagrado so v drugem delu naši dobili precej atraktivno skupino s favoriziranima reprezentancama Indije in Azerbajdžana na čelu. Slovenski predstavniki so se vnovič dobro borili in s polovico možnih točk osvojili šesto mesto. Ekipi sta se pridružila še naš najboljši mladinec Jan Šubelj in Monika Rozman pri članicah, najboljša posameznica pa je bila ponovno Zala Urh, ki je s sedmimi točkami in pol iz devetih partij ponovila odličen rezultat iz prvega dela. V izločilne boje sta se uvrstili najboljši dve reprezentanci, Indijci pa so s prvim mestom upravičili vlogo favoritov. Lani so si na koncu z Rusijo razdelili prvo mesto in tudi letos niso skrivali visokih pričakovanj. Drugo vstopnico za izločilne boje so presenetljivo dobili Madžari, ki so izkoristili neprepričljive predstave na papirju močnejših Azerbajdžancev, za katere je tretje mesto pomenilo konec tekmovanja.
Odločilna faza turnirja z osmimi reprezentancami je potekala na izpadanje z dvema minidvobojema v vsakem krogu in dodatnim v primeru neodločenega rezultata. Tri zmage z rezultatom 2:0 v minidvobojih so Rusiji letos prinesle samostojno prvo mesto in zasluženo zmagoslavje. V četrtfinalu so bili boljši od Madžarske, v polfinalu so premagali Kitajsko in nato v velikem finalu še Združene države Amerike. Končni rezultat sicer ne pokaže najbolj realne slike, saj so bili praktično vsi njihovi minidvoboji zelo izenačeni in rezultatsko tesni. Kar pet od šestih minidvobojev na poti do zlata so namreč Rusi dobili z minimalno razliko in rezultatom 3,5:2,5. Na moških šahovnicah so se zanašali na duet dveh specialistov za hitrejše oblike šaha, Danila Dubova in Vladislava Artemijeva, medtem ko so bili v izločilnih bojih dominantni predvsem na ženskih šahovnicah, na katerih je kvartet Aleksandra Gorjačkina, Aleksandra Kostenjuk, Katerina Lagno in Valentina Gunina prispeval ključne točke h končnemu uspehu.
Tudi Američani so pri članih nastopili s precej pomlajeno zasedbo in brez številnih največjih zvezdnikov. Njihova uvrstitev v finale je zato odličen dosežek, na poti do njega pa so s polfinalno zmago proti Indiji preprečili ponovitev lanskega finala. Indijci so prvi minidvoboj dobili kar s 5:1, a so Američani izenačili in nato slavili tudi v odločilnem dodatnem dvoboju. Velike zasluge za ta preobrat gredo 20-letnemu Jefferyju Xiongu in 26-letnemu Rayu Robsonu, ki sta v odločilnih dveh minidvobojih poskrbela za štiri zmage na članskih šahovnicah. Indija se je tako po lanski delitvi prvega mesta letos morala sprijazniti z delitvijo tretjega skupaj s Kitajsko.
