Bil je visoke postave in s svojo dobro voljo, ki je bila okoli njega kar nalezljiva, je bil opazen v vsaki družbi. Njegova življenjska zgodba je pritegnila tudi Asjo Omerzu, ki je na Fakulteti za šport napisala diplomsko nalogo z naslovom »JOŽE SENICA – pionir Telovadnega društva Sokol Brežice«, iz katere je črpano tudi spodnje besedilo.
Jože Senica se je rodil junija 1935 v Hrastniku in tam leta 1942 začel obiskovati osnovno šolo, ki je bila takrat še nemška, sam pa nemško ni znal niti besedice. Po četrtem razredu je šolanje nadaljeval na gimnaziji Trbovlje, kjer je leta 1955 tudi maturiral. Vmes je eno leto srednje šole opravil v Brežicah. Po maturi se je vpisal na triletno Višjo šolo za telesno kulturo na Tabor, ki jo je končal leta 1960 ter se zaposlil na ekonomski srednji šoli v Trbovljah. Leta 1962 je bil vpoklican v vojsko, ki jo je služil na Vranju. Nato je odšel na Visoko šolo na telesno kulturo v Ljubljani, kar je bilo takrat prava redkost, saj je bil Jože šele druga generacija študentov na tej šoli. Diplomiral je leta 1966.
Že kot majhen deček je vedno sanjal o športu in pri trinajstih letih se je začel ukvarjati z gimnastiko pri Telovadnem društvu Partizan Hrastnik. S trenerjem Marinom Urbancem sta dosegala odlične rezultate in že tri leta pozneje je bil vpoklican v državno reprezentanco. Obujanje njegovih spominov je bilo vedno zanimivo, tak je tudi spomin na njegovo sedmo gimnazijo in tekmovanje v Ljubljani, ko se je prvič srečal z odrivno desko, saj je do takrat sam skakal brez nje, samo z odrivom od tal. Ker je spoznal, kakšen odriv ponuja deska, je v vsaki šoli, kjer je pozneje učil, poskrbel, da so imeli ta rekvizit.
Jože je že v času športne kariere začel opravljati trenersko delo, ki se mu je pozneje, leta 1955, tudi popolnoma posvetil. V tistih časih je bil prvi trener s športno izobrazbo, in ker je bil poleg tega tudi sam prej vrsto let mednarodni telovadec, je bil v času od 1964 do 1967 imenovan za reprezentančnega trenerja. Leta 1965 je s tekmovalcema Janezom Brodnikom in Mirom Cerarjem odšel na evropsko prvenstvo v Antwerpen, kjer je Miro osvojil četrto mesto v mnogoboju in zmagal na bradlji. Leto pozneje je sledilo svetovno prvenstvo v Dortmundu in dve kolajni Mira Cerarja: zlata na konju z ročajem in bronasta za vajo na bradlji. Leta 1968 so bile v Mehiki olimpijske igre in vsi iz telovadnih vrst, ki so tam zastopali Jugoslavijo, se radi spominjajo predolimpijske sezone ter priprav na to tekmovanje. Ker mesto Ciudad de Mexico, kjer so bile OI, leži na visokih 2240 metrov nadmorske višine, je Gimnastična zveza Jugoslavije želela tekmovalcem ustvariti podobne pogoje za priprave, zato jim je višinske priprave organizirala na Mangartskem sedlu. Vodja odprave je bil Marjan Jemec, Jože pa je imel vlogo trenerja. Telovadcem je bilo na pripravah všeč, čeprav razmere za trening niso bile ravno najboljše, saj so vadili kar na prostem. Ekipa telovadcev, ki so jo sestavljali Miroslav Cerar, Miloš Vratič, Tine Šrot, Milenko Kersnič in Janez Brodnik, je na olimpijskih igrah osvojila šesto mesto, Miro pa je z oceno 19.325 ubranil naslov olimpijskega prvaka na konju z ročaji iz Tokia. Telovadci so med seboj spletli močne prijateljske vezi in po štiridesetih letih, leta 2007, so se ponovno dobili na Mangartu ter obujali spomine.
Jože je bil tudi nacionalni in mednarodni sodnik. Njegova najpomembnejša tekma v vlogi sodnika so bile olimpijske igre v Barceloni leta 1992, kjer je sodil v imenu mlade Slovenije, in zato je bil tudi eden prvih, ki si je zagotovil slovenski potni list.
Njegovo življenje je bilo povezano s športom, zlasti z gimnastiko. Po končanem študiju se je zaposlil na Osnovni šoli Trbovlje kot športni pedagog. V nekem vmesnem obdobju je bil za leto dni tudi profesionalni republiški trener gimnastike pri Gimnastični zvezi Slovenije. Ko se je leta 1966 preselil v Posavje, je bil večino let profesor telesne vzgoje na Gimnaziji Brežice. Tri leta je bil zaposlen na Zavodu za šolstvo Slovenije, pet let pa je kot ravnatelj vodil šolski center v Brežicah. Vodil je gradnjo dijaškega doma in knjižnice v Brežicah ter sodeloval še pri številnih drugih delih v Posavju. Leta 1985 so bili v Osnovni šoli Brežice na njegovo pobudo ustanovljeni prvi gimnastični športni razredi v Sloveniji, in takrat se je več kot polovica otrok v Brežicah do četrtega razreda ukvarjala izključno z gimnastiko. Po petnajstih letih so te razrede žal ukinili. S prihodom v Brežice je obudil delovanje takratnega Telovadnega društva Partizan Brežice in kmalu poskrbel tudi za obnovo njihove telovadnice. Organizirali so različna tekmovanja za šole in društva, leta 1971 prvič tudi Holyjev memorial, ki je danes že tradicionalna tekma. Njihovi telovadci pa so dosegali lepe rezultate.
Jože je za delo v gimnastiki prejel vrsto vidnih priznanj, med njimi zlato Bloudkovo značko, plaketo častnega meščana mesta Arreta v Italiji, Občina Brežice pa mu je podelila oktobrsko nagrado za življenjsko delo na področju športne vzgoje mladih ter za izjemne dosežke pri razvijanju orodne telovadbe in športne gimnastike v Telovadnem društvu Sokol Brežice, na šolah v Občini Brežice in na Gimnastični zvezi Slovenije. Med vsemi nagradami pa je Jože največji pomen pripisoval novi gimnastični dvorani v Brežicah, ki je postala nov dom za številne vrhunske in rekreativne športnike.
