Ko govorimo o dveh desetletjih vzpona nacionalnega športna Nove Zelandije in z nogometno vsemogočnostjo primerljive discipline v Veliki Britaniji ter na Irskem in v Avstraliji, Južni Afriki in Franciji, mislimo do leta natančno. Ne pa tudi do dneva, kajti svetovna prvenstva so bila svoj čas na sporedu v poznospomladanskem terminu, ne v zgodnjejesenskem, kar pa je pri vsem skupaj še najmanj pomembno.
Kakorkoli že, razcvet se je začel pred točno dvajsetimi leti, spremljevalci dogajanja v svetu jajčaste žoge pa so si edini, da je šla ekspanzija ragbija v tistem ključnem obdobju predvsem po dveh tirih. Seveda ne bi šlo brez eksplozije množičnih medijev in globalne povezanosti, katerih začetka časovno povsem sovpadata.
OSEBNA IZKAZNICA: Jonah Tali Lomu
Rojen: 12. maj 1975, Auckland (Nova Zelandija)
Višina na vrhuncu kariere: 197 centimetrov
Teža na vrhuncu kariere: 121 kilogramov
Reprezentanca: od 1994 do 2002 (63 tekem in 185 točk)
Svetovna prvenstva: 2 nastopa (1995, 1999) in 15 zadetkov
A ne ena ne druga ne bi kaj dosti pomagala, če svetovno prvenstvo leta 1995 ne bi bilo tako zelo posebno in če ob svojem zgodovinskem vidiku ne bi med svetovne športne superzvezde izstrelilo človeka zgodovinskih razsežnosti. Samo prvenstvo je tako pomembno, da ga obravnavajo številni dokumentarni in igrani filmi, nazadnje so posneli celo oskarjevsko hollywoodsko uspešnico z Mattom Damonom in Morganom Freemanom. Slednji je upodobil Nelsona Mandelo, prvi pa tedanjega kapetana ragbijske reprezentance Južne Afrike, ki je gostila (in za nameček na njem slavila) prvo odmevnejšo prireditev te vrste v prenovljeni deželi po odpravi zloglasnega apartheida.
Zaradi tega je šlo za precej več kot športni dogodek; izjemno prvenstvo je naredilo uslugo tako Južni Afriki kot temu športu, hkrati pa je ravno na njem prvič na veliki sceni zaigral človek, na čigar krilih je nato ragbi letel iz leta v leto višje. Jonah Lomu.
NAJMANJŠI? NE, 2 METRA IN 120 KIL
Pa ne samo zaigral, tedaj komaj 20-letni igralec je z edinstveno podobo in edinstvenim slogom igre povsem navdušil celo ljudi, ki do tedaj o ragbiju niso vedeli popolnoma ničesar. Naj se razumemo; še vedno niso vedeli, za kaj natanko gre, a ko so gledali človeško goro, ki je bila v vsaki akciji videti kot superheroj v boju z navadnimi ljudmi, jim je bilo za pravila in podobno "navlako" pravzaprav vseeno.
Položaj tako imenovanega wingerja, torej igralca na krilu, ki je zadolžen za hitre teke proti prostoru za dosego zadetka, je še dandanes skorajda po pravilu namenjen najlažjemu, najbolj skočnemu in posledično najhitrejšemu posamezniku na igrišču. Pred letom 1995 pa je bilo to zakoreninjeno (četudi seveda nepisano) pravilo brez izjeme. Celo na absurdno nizki ravni so po boku vedno tekli pravcati malčki, ki so jih ščitili orjaki, dokler reprezentanca Nove Zelandije ni povsem šokirala športnega sveta in na svetovnem prvenstvu vseh svetovnih prvenstev stvari postavila povsem na glavo.
Kdor Lomuja ni poznal že prej, je obstal z odrtimi usti, ko je na krilu zagledal enega največjih in najtežjih igralcev v moštvu kivijev, pravega maorskega orjaka s skoraj (zmanjka mu kak centimeter) dvema metroma in z dobrimi (po navadi je šel čez kak kilogram) 120 kilogrami. V normalnih okoliščinah bi bil odziv smeh z vprašanjem, kako za vraga bo nekdo s takimi dimenzijami tekel dovolj hitro. In je tudi bil, dokler Novozelandci niso začeli nizati akcij, s katerimi je ragbi praktično v enem popoldnevu dobil nove razsežnosti. Dobrosrčni velikan Lomu je kot najmlajši nastopajoči v zgodovini svetovnih prvenstev postal najboljši strelec južnoafriškega poklona svobodi in enakosti.
Verjetno nikoli v nobenem športu nismo tako hitro spoznali, da v zgodovini še ni bilo igralca, kot je mladenič, ki ga je večina gledala prvič.
NIKOLI V NOBENEM TAKO HITRO
Pri tem so tesen poraz Nove Zelandije v neskončno čustvenem finalu proti Južni Afriki mnogi pripisali zgolj edinstvenosti okoliščin. Takih, v katerih si poraza države, ki se je izvila iz jarma enega najkrutejših režimov moderne dobe in ki jo je kot prvi izvoljeni predsednik s tribun podpiral dolgoletni zapornik Mandela, preprosto ni bilo mogoče zamisliti.
Po mnogih merilih bi si Lomu takrat zaslužil, da bi nekaj dni po slovesu od najstniških let svojo reprezentanco že popeljal do naslova, a zgodovina je hotela drugače. Morda je celo moralo biti drugače. Je pa bilo že tedaj jasno, da je ragbi dobil enega najboljših vseh časov, morda celo najboljšega. "Verjetno nikoli v nobenem športu nismo tako hitro spoznali, da v zgodovini še ni bilo igralca, kot je mladenič, ki ga je večina gledala prvič," je leta pozneje razmišljal eden najuglednejših avstralskih (da, rival iz sosede tam spodaj) komentatorjev, z njim pa se strinjajo praktično vsi.
Lomu je bil in ostal tako edinstven, da so bile stvari takoj jasne kot beli dan. Tistim bolj poglobljenim spremljevalcem seveda že pred prelomnim svetovnim prvenstvom. Preprosto ni moglo biti drugače, ko pa je svet spoznal igralca, čigar orjaško telo bi bilo težko premakniti že stoječe na mestu, kaj šele med enim najhitrejših tekov v zgodovini tega športa. Tako je, z dvema metroma in 120 kilogrami je bil Jonah eden najhitrejših ragbistov vseh časov in temu primerno je bil praktično neustavljiv. Kadar je igral v ekipi, ki je bila dovolj dobra za to, da je do njega na primeren način spravila dovolj žog, so nasprotniki delovali smešno. Celo če jim je uspelo priti do leteče gore z nezemeljsko specifično težo, ji seveda niso mogli nič.
TISTEGA LETA TUDI TEMNA PLAT
Posnetki, na katerih se trije ali štirje branilci od Lomuja odbijajo, kot bi se povprečne živalce odbijale od slona s hitrostjo geparda, so še vedno uspešnice spletnih portalov in vam še vedno ponujajo vpogled v neverjetne zmožnosti igralca, kakršnega ni bilo nikoli prej in seveda tudi nikoli pozneje. Ogromno pove podatek, da je bil Jonah v polni opremi in z žogo v rokah po travi sposoben preteči sto metrov v manj kot enajstih sekundah. Bil je tudi najboljši strelec prihodnjega svetovnega prvenstva leta 1999 in je še danes rekorder teh tekmovanj v več kategorijah, pa čeprav na enem največjih športnih dogodkov (po večini kriterijev drugem največjem, kar zadeva prvenstva moštvenih športih) po uvodnih dveh ni zaigral nikoli več.
Tako kot je postavil številne še vedno veljavne rekorde reprezentančnega in klubskega ragbija, pa čeprav je njegova zgodba že taistega leta 1995, ko je ekspresno postal svetovna superzvezda, dobila tudi povsem drugačno, do skrajnosti temno plat. Plat hude bolezni in mučne človeške stiske, ki sta največjemu preprečili, da bi postal še precej večji. Nedosegljivo večji, četudi je nedosegljivosti zelo blizu že tako ali tako. Da je bolan, je Lomu vedel že kot najstnik. Ves čas so ga mučile težave z ledvicami in dobil je kar nekaj nasvetov, naj se ne loti resne kariere profesionalnega športnika.
Ob koncu leta 1995 pa je dobil še več šokantnih nasvetov, naj meteorsko kariero prekine, potem ko se je njegova okvara vitalnega organa izkazala za hujšo od najhujših strahov. Po številnih posvetih pa je Novozelandec s koreninami v manjši otoški državi Tonga prišel do pozneje razkritega zaključka, ki je bil hkrati olajšanje in grozljiv obet.
Če bi Nova Zelandija kot država imela ledvico, bi jo zagotovo darovala svojemu največjemu junaku. Očitno včasih tudi bogovi hudo zbolijo in mi našemu moramo pomagati.
RADIJSKI VODITELJ IN ... DAROVALEC LEDVICE
Bolj kot ne jasno je bilo, da bodo Lomujeve ledvice propadale, a po drugi strani je bilo jasno tudi, da bodo na enak način in enako hitro propadale ne glede na telesno dejavnost. Po krajši prekinitvi kariere se je Jonah tako vrnil v polnem sijaju, igral v najboljši mogoči formi in se v njej prikazal na svetovnem prvenstvu štiri leta po debiju, kjer pa je bil del zgodovinsko slabe ekipe iz dežele, v kateri je ragbi celo več kot religija.
Tako je kljub fantastičnim individualnim predstavam zaradi smešne novozelandske obrambe ponovno ostal brez naslova, njemu najbližji pa so tedaj že vedeli, da nove priložnosti po vsej verjetnosti ne bo dobil. In res je ni. Do prvenstva v Avstraliji leta 2003 se je njegovo zdravje preveč poslabšalo, redne dialize so mu pobirale preveč moči, vse skupaj pa je privedlo do spoznanja, da namesto vloge v reprezentanci potrebuje darovalca ledvice. Šok je bil popoln, v tem šoku pa so deževale ponudbe, ki so hkrati klicale nasmeh na obraz in solze v oči.
"Če bi Nova Zelandija kot država imela ledvico, bi jo zagotovo darovala svojemu največjemu junaku. Očitno včasih tudi bogovi hudo zbolijo in mi našemu moramo pomagati," so tedaj zagotavljali v en glas, mnogi so se želeli izkazati kot dejanski darovalci, na koncu pa je Lomu dobil ledvico človeka, ki je – menda – želel ostati neimenovan. Še vedno aktivni radijski voditelj Grant Kereama je bojda zahteval, naj njegovo ime ostane skrivnost, a so ga mediji dve leti pozneje razkrili praktično po naključju. Kakorkoli že, leta 2003 so v tajnosti izvedli operacijo, ki je najboljšemu vseh časov rešila življenje in po kateri poti nazaj ni bilo več.
POKLONI OB JUBILEJU IN OB PRVENSTVU
Medicinski čudež nezemeljsko močnega telesa bi bila že kakršnakoli vrnitev na igrišča, Lomuju pa je uspela vrnitev na fascinantno visoko raven. Toda seveda ne na najvišjo. Med letoma 2005 in 2007 je odigral kar nekaj zelo dobrih klubskih tekem, toda to ni bil več igralec iz obdobja med letoma 1994, ko je debitiral v članskem ragbiju, in 2002, ko je pri zgolj 27 letih (!?) odigral svojo zadnjo tekmo za izbrano vrsto Nove Zelandije.
Reprezentančni dres je po vrnitvi oblačil le še za ekshibicijo in promocijo, kljub šokantno kratki karieri in kljub odsotnosti naslova na največjem tekmovanju pa je ostala dediščina, s kakršno se ne more pohvaliti nihče drug. Celo po nepreklicnem koncu kariere je bil Lomu v svetu športa prepoznaven precej bolj kot katerikoli aktiven igralec ragbija in je po mnenju mnogih to še dandanes.
Celo po koncu tekmovalnih aktivnosti je z dejavnostmi drugačne vrste za ta šport na globalni ravni naredil več kot kdorkoli; kaj šele v letih po vrnitvi in kaj šele v letih pred nepovratnim pešanjem neustavljivih moči iz zlatih časov. Postal je simbol in ikona, čigar zdravje je danes presenetljivo stabilno, tako da mnogi govorijo o relativno (pač v danih razmerah) popolni ozdravitvi. Ravno letos se mu je ob 40. rojstnem dnevu poklonil ves ragbijski svet, pri čemer so bili mnogi prispevki bolj gledani, brani in klikani kot karkoli v zvezi s katerim od aktivnih igralcev.
Težko pričakovano svetovno prvenstvo, ki se je včeraj začelo v Angliji, pa je dodatna priložnost za poklone, kakršen je tudi ta. Za občudovanje, a tudi za obžalovanje v slogu "kaj bi bilo, če bi bilo". Kaj bi bilo, če bi Lomuju zdravje služilo vsaj približno normalno in bi lahko zaigral še na treh svetovnih prvenstvih vključno z nepozabnim novozelandskim pred štirimi leti.
NE JAMESU BONDU IN ZVEZDNIŠTVU NFL
Tedaj so naslov kajpak posvetili njemu, na tribunah je bil glavna zvezda turnirja, v drugačnih okoliščinah pa bi kot še večja zvezda tedaj verjetno postavil številke, ki bi bile po zagotovljeni neponovljivosti podobne številkam legendarnega hokejista Wayna Gretzkyja v ligi NHL.
Jonahov globalni vpliv pa bi bil še večji tudi v primeru, da ne bi šlo za skromno osebnost, ki je vedno želela ostati v ragbiju in delovati zgolj za ta šport. Primerov je bila kopica, večinoma pa je šlo za oglaševanje brez kakršnihkoli povezav z ljubljenim športom ali za javno pojavljanje te vrste. Najbolj izpostavljena, najbolj odmevna in najbolj neverjetna pa sta primera, ki bi Lomuja lahko spremenila v še mnogo večjo zvezdo še mnogo večjih razsežnosti.
Leta 1999 so mu snovalci filma o Jamesu Bondu z naslovom Vse in še svet (v izvirniku The World Is Not Enough) ponudili vlogo zlikovca, ki bi bila še posebej dobro plačana in ki bi jo posebej dobro promovirali. Poleg omenjene načelnosti Lomu tudi ni hotel postati zlikovec, zato je ponudbo gladko zavrnil in se v filmih pojavljal zgolj v kontekstu ragbija.
Še nekajkrat več kot v celotni karieri pa bi lahko zaslužil, če bi sprejel ponudbo drugačne vrste. Kljub bolezni ga je v svoje vrste želelo zvabiti nekaj ekip iz NFL, kjer tekača s tako kombinacijo višine, kilogramov in povsem nesorazmerno velike hitrosti prav tako ne pomnijo. Izdelali so nekaj projekcij, po katerih bi Lomu hitro lahko postal eden najboljših v ligi in bi zaslužil milijone. Nekateri pa še danes menijo, da bi v povsem hipotetičnem primeru privolitve in hkratne odsotnosti bolezni zaslužil na desetine milijonov, pri čemer bi postal eden najboljših v zgodovini igranja z jajčastim usnjem na drugi strani Atlantskega oceana.
