Trener ACH Volleyja ste bili že med leti 2010 in 2012. Katere so razlike in podobnosti med takratno in sedanjo ekipo?
Podobnost je gotovo ta, da so na čelu kluba še vedno isti ljudje, ki razumejo odbojko in problematiko ter v ta klub vlagajo denar. Tu mislim predvsem na predsednika Rasta Oderlapa in športnega direktorja Aleša Jeralo. V tem trenutku je zanimanje države in mesta za odbojko in ACH Volley na višjem nivoju kot takrat, kar je pripomoglo k temu, da se vrhunski slovenski igralci in reprezentanti vrnejo v ta klub. To je razlika od 2010, ko so bili mlajši slovenski igralci še neuveljavljeni, v klub pa je prišlo nekaj igralcev iz tujine, ki sicer niso bili slabi, prav vrhunski pa tudi ne. Odnosi so tisti, ki so me prepričali, da se po toliko letih vrnem v ACH, čeprav sem imel še pogodbo s Halkbanko iz Ankare, ki sem jo prekinil. Vzdušje v klubu je bilo zelo dobro že takrat in je tudi še zdaj. Kar zadeva pogoje, bi tak klub potreboval še kakšno dvorano več za trening, saj smo se zaradi zavzetosti Tivolija prisiljeni umikati v šolske dvorane. Prav to ACH Volleyju morda manjka, da bi bil še boljši, kot je. Predpostavljam, da ljudje v klubu prepoznavajo to težavo in se bodo z njo pozabavali.
Vaša ljubezen do Ljubljane je gotovo povezana tudi z vašo družino.
Zagotovo. Z ženo Sandro sva Ljubljano vzljubila že, ko je ta v dresu Krima osvojila naslov evropskih prvakinj v rokometu. Moja sinova sta tu končala srednjo šolo, starejši sin tudi fakulteto. Športno pa sta bolj po mami, saj sta se usmerila v rokomet in ga začela trenirati pri Slovanu, ki je njun prvi klub. Starejši je z njim že zaključil, mlajši pa ga profesionalno še igra v Franciji, je tudi srbski reprezentant. Tudi v letih, ko nisem bil tu, sva se z ženo rada vračala v Ljubljano, saj imava tu veliko prijateljev.
So bile kvalifikacije za ligo prvakov težje ali lažje od vaših pričakovanj?
Zdelo se mi je, da bodo težke. Takšne so že same po sebi, ob tem je večina igralcev igrala na svetovnem prvenstvu in takow nismo imeli časa za uigravanje. Za nameček je naš kapetan Tine Urnaut svoje težave z vratom moral rešiti z operacijo in z nami dolgo ni mogel trenirati. Njegova prisotnost na najpomembnejši tekmi proti Dinamu v Ljubljani pa je bila ključna. Tista zmaga je bila tudi odločilna, po njej se je ekipa stabilizirala. Več težav kot z Romuni smo glede na njihov igralski kader pričakovali proti nizozemskim prvakom Orion Stars, a nas je Dinamo presenetil tako s kvaliteto kot s pogumom, ki jo je pokazal na teh dveh tekmah, posebej prvi v Bukarešti.
Kot ste dejali, ima ekipa za ligo prvakov kar nekaj rezerv. Kaj je tisto, kar še lahko izboljšate?
ACH Volley igra zelo dobro in potrpežljivo odbojko. Seveda je še veliko prostora, da se igra še izboljša. Tu je seveda še Tine Urnaut, ki se počuti bolje iz dneva v dan in bo njegov prispevek zagotovo večji. Za to ekipo je zelo pomemben igralec, ne le zaradi odbojkarskih, ampak tudi človeških kvalitet. Motivacija bo za nas gotovo zelo pomemben dejavnik. V teh kvalifikacijah smo bili pod pritiskom, da moramo zmagovati, saj brez uvrstitve v ligo prvakov naš projekt ne bi imel smisla. Zdaj bomo proti ekipam, kot so Trentino, Ziirat in Tours, imeli bolj proste roke in noge, medtem ko bo pritisk na drugi strani. Prepričan pa sem, da pri teh ekipah niso veseli, da bodo morali igrati z ACH Volleyjem. Gotovo poznajo kvaliteto reprezentance Slovenije, kakor tudi sistem, ki se iz reprezentance prenaša na klub.
Tekme lige prvakov v četrtek začenjate z gostovanjem v Trentinu. Italijani so papirnati favoriti, gotovo pa verjamete, da se z njimi da igrati.
To je proti nam pokazal Dinamo iz Bukarešte. Tudi mi smo bili takrat v vlogi favoritov, pa so nas dodobra namučili. Trentino je velik klub, ki ponovno cilja na naslov evropskega prvaka. Gotovo so favoriti na papirju, a moramo prav v tej tekmi iz sebe dati vso motivacijo, ki je vezana na ligo prvakov. Imamo svoje možnosti, za uspeh pa bi se moral zgoditi tako malce slabši dan Trentina kot naš najboljši dan. Če sem iskren, je razlika med ekipama takšna. Njihovih sto odstotkov proti našim sto odstotkom ne bi bilo dovolj. Lahko pa jih pripravimo do tega, da ne bodo več kot denimo osemdeset odstotni. Trento je težek teren, a naša želja je, da tam pokažemo dobro odbojko ter dokažemo, da imamo perspektivo tudi v ligi prvakov.
In kaj bi vas v tem tekmovanju zadovoljilo? Morda četrtfinale?
Takšne cilje je težko postavljati. Tudi od nikogar v klubu nisem slišal, da bi si za cilj postavil četrtfinale. Iti moramo od tekme do tekme ter svoj uspeh iskati v zmagah. Koliko zmag bo dovolj, da uresničimo naše sanje, bomo videli, realno pa še nismo na ravni najboljših ekip v tem tekmovanju.
