Gregor že nekaj let deluje kot trener bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, zdaj pa se bo bolj vključil tudi v delo z igralci paranamiznega tenisa. Zaposlen je sicer kot regijski koordinator za Podravje na področju športa invalidov v okviru Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja.
Še lani ste igrali namizni tenis za Maribor, kratek čas ste bili dejavni tudi kot selektor ženske reprezentance. Kako da ste se letos odločili, da zaključite z aktivnim igranjem namiznega tenisa in preklopite na delo z invalidi?
Drži, da sem v prejšnji sezoni še igral za Maribor, a mi je po dobrih 40 letih aktivnega igranja to pomenilo že prevelik napor. Mlajši igralci imajo le toliko več energije. Še lani sva s še nekaj let starejšim Bojanom Pavičem dokazala, da se z njimi še vedno lahko kosava, saj sva igrala za preboj v polfinale državnega prvenstva. Na njegovo nesrečo sem ga takrat premagal, krog prej tudi reprezentanta Slovenije, ki je igral na svetovnem prvenstvu. Vem, da sem še vedno sposoben, a nimam več volje in ambicij, da bi še nadaljeval. Zaključil pa sem tudi zato, ker že od 2019 delam z ljudmi s Parkinsonovo boleznijo. Do ljudi z boleznimi in invalidi čutim neko empatijo. Ko sem začel s tem delom, sem opazil, da sem zelo nagnjen k temu, da pomagam drugim. Ko so iskali koordinatorja za podravsko regijo, sem se prijavil na razpis, čeprav sem bil prej redno zaposlen pri Šport Mariboru. Delo z invalidi je vendarle drugačno kot delo z zdravimi ljudmi. To sem se odločil, bil sprejet in zdaj delamo na polno.
Kako ste prišli v stik z bolniki s Parkinsonovo boleznijo in kaj vas je spodbudilo za sodelovanje z njimi?
Do tega sodelovanja je prišlo povsem slučajno. Dober družinski prijatelj Vinko Kurent je to bolezen imel že več kot deset let. Prej je bil športnik in tudi igral namizni tenis, sam pri sebi pa je raziskoval, kakšna terapija bi bila zanj najboljša, da bi se lahko še več gibal. O tem je veliko preštudiral in prebral ter prišel do spoznanja, da so ameriški in japonski znanstveniki ugotovili, da jim je lahko terapija namizni tenis. Ker ga je nekoč igral in začutil, da bi mu to pomagalo, je poklical mene. Prosil me je, če bi mu pri tem pomagal, in seveda sem bil takoj za, čeprav takrat o Parkinsonovi bolezni nisem imel pojma, kaj to sploh je. Začela sva s šestimi ljudmi v Mariboru, zdaj pa imamo samo v mariborskem klubu 56 ljudi s to boleznijo, ki redno trenirajo, ter pet enot po vsej Sloveniji, kjer z njimi delajo tudi strokovni trenerji. Letos smo se udeležili že petega svetovnega prvenstva za takšne bolnike, vsako leto pa tam osvajamo tudi kolajne. Ko pridemo na SP, nas z vsega sveta gledajo in občudujejo kot nekaj posebnega.
Se boste zdaj bolj angažirali tudi pri paranamiznem tenisu invalidov in morda več pomagali tudi slovenski reprezentanci v tem športu?
Ravno sem govoril s predsednikom ZŠIS-SPK Damjanom Lazarjem ter mu ponudil svoje usluge, če bo za to kakršnakoli možnost. Če me bodo potrebovali, se bom z veseljem odzval in pomagal. Ugotovil sem, da mi je v večje veselje delo z invalidi kot z neinvalidi. V tem sem videl nekaj več kot tam. Pri tem delam ABC program v moji regiji, ob tam pa v naši panogi paranamiznega tenisa skušam pridobiti še druge športnike, s katerimi bi delal. Trenutno več delam z Leno iz Ptuja, ki je avtistka, namizni tenis pa že nekaj let igra pri klubu v Cirkovcih. Njen cilj je, da bi nekoč nastopila na paralimpijskih igrah. Če bo nadaljevala, kot je začela, jo najpozneje čez osem let vidim na tem tekmovanju.
Poznan je primer Poljakinje Natalie Partyke, ki je uspešno igrala tako na olimpijskih kot paralimpijskih igrah.
Vem zanjo, kar pa ni edini tak primer. Poznam igralca iz Češke, ki se že približuje 70 letom, a še vedno nastopa na paralimpijskih igrah. Manjka mu pol noge do kolena, a ko sem prvič igral z njim, me je še kot nadebudnega mladinca in že reprezentanta 'nabil kot kanto'. Ko je pozneje igral za nek klub v Avstriji, je na tekmi v Mariboru gladko premagal vso našo mladinsko ekipo, tudi že z Darkom Jorgićem. Omenim lahko še Hrvatico Sandro Paović, ki je bila tudi olimpijka in je celo z mano igrala na nekaj turnirjih mešanih dvojic. Potem je doživela težjo prometno nesrečo, po kateri so jo komaj rešili. Kasneje se je angažirala kot paralimpijka in tam v svoji kategoriji osvojila zlato odličje.
