Romunski strokovnjak in eden najboljših odbojkarskih trenerjev v Evropi se je tokrat predstavil v drugačni luči: spregovoril je o svojem otroštvu v Romuniji; o tem, zakaj je zbežal s prvega odbojkarskega treninga; o hudih bolečinah, ki so vodile v konec igralske kariere, pa o tem, kako je spoznal svojo soprogo, sicer zelo uspešno košarkarico, in še o marsičem zanimivem.
Ko smo ga povprašali, kaj se je v letu dni naučil o Sloveniji, o kulturi in temperamentu, je odgovoril: "Ta občutek, kako je voditi majhno državo, sem dobil že v Estoniji. Ko sem lani prišel v Slovenijo, sem doživel najbolj intenzivne dneve v svojem življenju. Od prvega trenutka sem vedel, da ti fantje vedo, kaj želijo, in da ne bodo popustili niti za milimeter. V Sloveniji sem občutil tudi visoko kulturo športa, občutil sem veliko spoštovanje do športnikov in ogromen ponos, da lahko predstavljajo svojo državo."
Med svetovnim prvenstvom, ki je deloma potekalo tudi v Sloveniji, ga je navdušilo to, kako so ljudje množično prihajali na tekme slovenske reprezentance, da so navijale cele družine in da je bilo že ob prihodu v dvorano vse v slovenskih barvah. "Še zdaj, ko se pogovarjam z vami, čustveno podoživljam te občutke, ko sem videl 13 tisoč ljudi na naši tekmi," je kar s tresočim glasom razlagal. A kljub temu, da podporo čuti na vsakem koraku, bi si želel še nekaj več.
"Fantje si zaslužijo še več. Poglejte si le poljsko reprezentanco, njihove odbojkarje lahko vidite na vsaki bencinski postaji, v trgovinah, v reklamah na televiziji, vsi jih poznajo. To bi si želel tudi za slovenske odbojkarje. Le poglejte si, kako so pred dnevi utišali celo dvorano na tekmi s Poljaki, res bi si zaslužili večjo podporo ne le navijačev, temveč celotne države, gospodarstva … To so fantje, po katerih se lahko zgleduje celotna država, ki majhnim otrokom dajejo vedeti, da se sanje uresničujejo," je svojo željo razkril selektor.
• CELOTEN POGOVOR S SELEKTORJEM ODBOJKARSKE REPREZENTANCE JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKI24.
