Ni to sicer moja navada, po pravilu zagovarjam popolno nasprotje tega, a zdiš se res v redu dečko in upam, da bo na takšen način stvar zvenela manj kot kakšna hujša kritika in bolj kot opozorilo, pojasnilo ali nasvet. Naj se razumeva, sam po sebi si bil super oziroma sta bila super, če dodam še tvojega kolega, ki občasno na parketu deli majice prvim vrstam (morda bi veljalo doseči še kakšno višje) gledalcev. Med uradnim delom službe, s katerim moraš zadovoljiti mednarodne organizacije in nasprotno ekipo, ter vodenjem navijanja si krmaril zelo všečno in me celo povsem kupil z zelo srčno opazko, da »še v 'lajfu' nisi videl manjšega avta«. Imaš strast, imaš željo, imaš občutek, kar tako naprej. A preden pridejo še pomembnejše tekme, se eno zadevo vendarle morava dogovoriti. Dajva se zmenit', kot bi rekli mladi. Dajva se zmenit' o tistih trenutkih, ko ima servis kateri od nasprotnih igralcev in ko je cilj slovenske reprezentance, slovenskih navijačev ter – priznajva si – tudi slovenskih novinarjev in napovedovalcev, da bi žoga bodisi končala v mreži bodisi bi čeznjo priletela kot čim bolj nenevaren balonček.
Priznam, zelo lepo, častno in viteško se je slišalo, ko si pozival polne Stožice, naj Earvinu N'Gapethu in ostalim francoskim odbojkarjem ob servisu ne žvižgajo. Povsem verjetno je tudi, da ti je to kdo naročil in da je to v kakšnih uradnih navodilih. A daj jih, prosim te, najmanj pospravi v predal, če se ti morda zdi preveč neprimerno, da bi jih mečkal in metal v koš. Pozabi jih. Seveda ne pravim, da moraš s svojega položaja ljudi pozivati, naj žvižgajo – čeprav sem v dvoranah po svetu (tudi marsikje, kjer si ne bi mislil) videl tudi bolj ali manj domiselno tovrstno početje. Ne pravim, da moraš početi to. Še več, naj bo tvoje, ne smeš. Moraš pa, za božjo voljo, preprosto ostati tiho in ljudi pustiti, naj počnejo, kar želijo. In želijo žvižgati. In želimo, da žvižgajo. Predvsem pa to želijo slovenski reprezentanti, verjemi mi. Ker tako pač to gre v športu in ker je žvižganje tako zelo sestavni del sprejemljivega na tribunah, da ga ne gre enačiti z žaljivkami ali metanjem predmetov na igrišče.
V Franciji bi žvižgali slovenskim servisom, na Poljskem so, bi in bodo ustvarili pravi pekel – in to mora biti cilj tudi v Stožicah. Škoda, ker nisi dojel, da si s svojim plemenitim namenom na koncu celo naredil škodo. Sploh zato, ker ko žvižgov nisi mogel utišati, si storil še nekaj slabšega, kot bi bilo utišanje. Na francoske servise, ki bi jih publika nujno, nujno, nujno morala čim bolj motiti, si sprožil ritmično navijanje. Seveda navijanje za Slovenijo, za Slovence, a naj ti povem, da je Francozu to vseeno. Ritmično navijanje je ritmično navijanje, je ključno za dobro pripravo na skok v daljino, skok v višino, met kopja in odbojkarski servis – besede v takem navijanju so nepomembne in vsak francoski igralec se je počutil, kot da igra v domači dvorani. N'Gapeth je začel v enakem ritmu nabijati žogo ob tla, vzel zalet in prilepil as. Razumeš, kajne? Seveda razumeš in prepričan sem, da sva zmenjena. Nar'jen', bi rekli mladi.
Ko se že ravno tako dobro razumeva, mi morda lahko pomagaš pri še eni stvari. Gotovo si opazil, kaj se je zgodilo med tistim dramatičnim četrtim nizom, v katerem je bila Slovenija tako zelo blizu zmagi, in tistim petim, v katerem ni imela nobenih možnosti. Drži, naša reprezentanca je bila bolj utrujena in bolj čustveno izpraznjena zaradi vsega, kar se je dogajalo. Toda predvsem se je v petem nizu na parket vrnila v prazni (če malo pretiravava) in tihi dvorani. Če je bilo navijanje v zaključku četrtega niza z izjemo tvojega vmešavanja (ampak to sva že rešila) v francoske servise popolno in bi nam ga zavidali kjerkoli na svetu, se je odločilni "tie break" začel v vzdušju, ki je slovenske odbojkarje dodatno šokiralo. Pogledovali so, kam za vraga so vsi šli, in verjetno skrušeno dojeli, da lulajo, pijejo, čakajo v vrsti za pijačo ter se obnašajo, kot da je med odbojkarskima nizoma toliko časa kot med košarkarskima polčasoma. Seveda je treba piti in seveda je treba lulati, a sem prepričan, da se je mogoče precej bolje, precej bolj posrečeno in precej manj škodljivo organizirati. Pravzaprav se na še pomembnejših tekmah, ki prihajajo, moramo organizirati tako in se nam francoski peti niz ne sme ponoviti.
Kot je namreč rekel slovenski kapetan Tine Urnaut: »Na tako visoki ravni je ločnica med zmago in porazom zelo tanka.« Odloči lahko že eno pivo ali eno lulanje, kaj šele na tisoče njih. Ti pa pri tem gotovo lahko pomagaš, kajne? Ali pa preneseš tole prošnjo prijatelju, ki te bo na kakšni tekmi morda zamenjal, in mi bo pomagal on. Že nocoj seveda. Sva dogovorjena? Seveda sva. Nar'jen'!
