Selektor Slovenije, ki so ga navijači vzljubili in hitro vzeli za svojega, je bil tako kot njegovi varovanci po tekmi s Srbijo razočaran, ko je stopil pred mikrofone, pa je v intervjuju za tiskano izdajo Ekipe SN naprej izrekel sočno kletvico.
Ste bolj ponosni ali ste bolj ...
Incazzato. To sem. Ni vam treba dokončati vprašanja, ga bom jaz. To sem. V tem trenutku bolj kot karkoli drugega incazzato (najboljši prevod v slovenščino bi bil razpizden, op. p.) Kar napišite incazatto, ni druge. Spomnim se, da ste me enkrat že skušali izzvati z neko kletvico, pa sem se izognil, ampak tokrat se ne bom. To čutim, predvsem to sem. Incazzato. In to zelo, kajti zgodila se je tekma, ki se ni končala samo s porazom, temveč po padcu na začetku drugega niza nato v nadaljevanju nikoli nismo prišli zares blizu nasprotniku. To me res jezi.
Toda navijači so ponosni na reprezentanco kljub porazu in verjetno je tako prav, kajneda?
Vsi morajo biti ponosni na te fante, kajti treba je vedeti, da so za ta dosežek neskončno garali, da so dali vse, kar so lahko dali, in da so pogosto šli tudi precej čez prag bolečine. Kar nekaj je čutilo take posledice udarcev in poškodb, da bi – če bi šlo za neke druge igralce v drugačnih okoliščinah in v neki drugi reprezentanci – to prvenstvo zaključili že zdavnaj. Treba se jim je zahvaliti, dajte se jim, jaz sem se jim kljub tisti jezi že. To je zahvala za trdo delo, za odrekanje, za prizadevanje in za resnično fantastičen turnir, ki so ga odigrali v Ljubljani. Nihče ne more reči, da Slovenija v tem finalu ni zaigrala več kot zasluženo in jutri (danes, op. p.) bom tudi jaz predvsem zadovoljen in ponosen na vse, kar smo naredili, in tudi na to medaljo, ki jo zdaj kar težko nosim okoli vratu. Da, ponos bo gotovo prišel tudi pri meni, pa četudi bo nekaj obžalovanja in vprašanj 'kaj bi bilo' ostalo za zmeraj.
