Koncilija že vrsto let skrbi za podmladek ljubljanskega Roga. Komendčan je tudi eden od posrednih krivcev za kolesarsko evforijo, ki je letos zajela Slovenijo, saj je prav on odkril Tadeja Pogačarja in ga pri devetih letih popeljal v šport, v katerem kraljuje danes.
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta prvi in drugi kolesar na svetovni lestvici. Kako spremljate ta fenomen svetovnega športa?
Zagotovo je to velik bum. Nihče ni pričakoval, da se kaj takega lahko zgodi v slovenskem kolesarstvu. Kar naenkrat imamo dva najboljša kolesarja na svetu. Večkrat v šali rečem, da bi bilo bolje, da bi v obdobju zadnjih 20 let imeli najprej enega Primoža Rogliča, pa potem čez deset let še enega Tadeja Pogačarja, tako pa moramo sprejeti tako, kot je, in uživati v tem. Za časa naših življenj bomo zelo težko še enkrat doživeli, da bosta dva naša kolesarja na vrhu svetovne lestvice.
Vi ste odkrili in »naredili« Pogačarja. Kako se spominjate tistih časov?
Znano je, da se je klubu najprej priključil njegov starejši brat Tilen, ki je bil prav tako zelo nadarjen. Potem ko je videl, kako lep šport je to, pa je začel še Tadej. Ves čas je kazal, da je nekaj več. Predvsem s tem, da je bil telesno šibkejši, a se je kljub temu lahko kosal z vrstniki, ki so bili za glavo ali dve višji. Izstopal je predvsem v vožnji na klanec, kjer je tudi danes najbolj suveren. Pri dečkih takih dirk ni bilo veliko. Enkrat je bila dirka na Krvavec in mislim, da je bila to tudi njegova prva zmaga.
So ga veliki uspehi spremenili?
Za zdaj je ostal isti. Morda imamo bolj mi kakšne zadržke, ko vemo, koliko ima vseh obveznosti, in ga iz tega razloga morda pustimo malce bolj pri miru. Po Touru sva se enkrat dobila, skupaj smo šli na kolo. Ostal je preprost. Še vedno ima tisto veliko željo po kolesarjenju, uživa v tem. Tak je.
Si upate napovedati, kaj prinaša prihodnost?
Tadej prehiteva vse in to zelo hitro. Če smo si še lani pred Dirko po Španiji rekli: 'V redu, to je njegova prva od treh velikih dirk, naj gre mogoče na nekaj etap ali polovico dirke.' Potem pa je bil na koncu tretji. Prišel je letošnji Tour de France in smo si spet rekli: 'V redu, naj se gre učit, da vidi, kakšni pritiski so to, kako vse skupaj poteka.' Pa je zmagal. Ne vem, kje so njegove meje. On vsako leto, tudi še zdaj, napreduje res ogromno. Ne en odstotek ali dva, on je vsako leto boljši za pet do deset odstotkov! V neskončnost se seveda ne more vzpenjati, ampak prepričan sem, da še vedno ni dosegel vrhunca. Saj vemo, kako se načeloma razvijajo kolesarji, ki vozijo na 'grand tourih', z leti vzdržljivost raste. Res me zanima, kako bo. Ali bomo priča taki prevladi, kot jo je v preteklosti imel Eddy Merckx? Najpomembnejše je sicer, da je zdrav in da lahko normalno trenira.
Tadej je bil član obetavne Rogove generacije letnik 1998...
Vedno poudarjam, da se bo težko še kdaj ponovila generacija, kot je bila tista. Že od dečkov C so bili vsi nekaj izjemnega. Porinili smo jih trenirati z dečki A in B in bili so boljši tudi od njih. Res so bili nekaj posebnega. Mogoče še bolj v tem smislu, da so se znali povezati, bili so prava klapa. Žiga Jerman, Matej Marčun, prej je bil zraven še Martin Lavrič. Res izjemna generacija fantov. Ta brezkompromisnost je Tadeju ostala od takrat.
V klubu ste že več kot 15 let. Verjetno so današnji otroci drugačni, kot so bili pred leti?
Lahko pritrdim, da so se otroci, kar zadeva vedenjske vzorce, zelo spremenili. Mislim, da je to dejansko posledica našega načina življenja, vse te tehnologije, ki jo imamo na voljo. Rastejo z vsemi mogočimi informacijami, ki jih najdejo na internetu. Vse preveč so naučeni, ni več svobode, da sam nekaj narediš. Ravno to jim najbolj manjka. Danes imajo vsi mulci na kolesih vatmetre, gledajo neprestano v njih, a v bistvu se v skupini sploh voziti ne znajo. Ni vse samo v številkah. To je res velika razlika. Tudi trenerji smo se morali na to navaditi, začeli smo drugače delati s fanti.
Je evforija vplivala na večji vpis otrok v vaš klub?
Rast je res velika. Je pa v kolesarstvu drugače, kot denimo v nogometu, košarki, kjer imajo največ najmlajših. Pri nas je malce drugače. Na začetku jih ni toliko, potem se pa baza razširi. Največ imamo mladincev. Za naslednjo sezono imam na primer 24 mlajših mladincev. Enormna številka, še ne vem, kako ji bom v kadrovskem smislu kos. Vsakemu, ki začne, je treba dati priložnost. Nikoli ne veš, kdaj se spet pojavi kakšen Primož ali Tadej.
Ste tudi selektor mlajših mladincev pri Kolesarski zvezi Slovenije. Kaj fantom pomeni, ko prvič oblečejo slovenski dres?
To je tako velika motivacija ... Mislim, da si niti ne znamo predstavljati, kaj v resnici to pomeni fantom. Pri mlajših mladincih se začne kolesarstvo spoznavati na malce višji ravni, kar zadeva etapne dirke. Da vidijo, kaj kolesarstvo v resnici pomeni. Kako je treba dirkati iz dneva v dan. To je velika izkušnja za njih, mi trenerji pa tudi vidimo, kako se kdo regenerira in kam bi lahko spadal.
Kakšni so vaši osebni cilji za prihodnost?
Ne vem. Nisem oseba, ki bi si zadala ne vem kakšne cilje. Prepričan sem, da je tole, kar se je zgodilo s Tadejem, vrhunec moje trenerske kariere. Potrditev, da smo delali prav. Če sem čisto iskren, mi je vsako leto težje iti na treninge. Ne zato, ker ne bi rad delal z mladimi, ampak predvsem z vidika varnosti. To, kar se nam je letos dogajalo na treningih ... V bistvu se vsak dan znova vprašaš, kaj ti je tega treba. Vsako leto sem starejši, imam svoje otroke, psihično je kar težko. Zagotovo je kolesarstvo eden od najbolj nevarnih športov, prisotnega je veliko stresa.
