bik, polzela Svet24.si

FOTO: Podivjan bik v Polzeli poškodoval tri ...

majerič2 Svet24.si

FOTO: Branko Majerič, kmet s Ptujskega polja, ...

ilka hamer Svet24.si

Ilka pogumno stopila pred kamere in navdušila

jansa kucan slapar zupan jadrnica sinji galeb 1993 bobo 4 Reporter.si

Našli smo fotografije, ki dokazujejo, da je ...

6ba9bdb07f12d891519545f9ff1f4ccb Necenzurirano

Tako Počivalšek s proračunskim denarjem pomaga ...

marina_tucakovic Odkrito.si

Poslovila se je Marina Tucaković

doncic slovenija Ekipa24.si

Po bolečem porazu SLOVENIJE se je oglasil tudi ...

Matija Brodnjak
Matija Brodnjak
0 16.04.2021 11:12:18

Psihološki trenutek hormona sreče

Zavec in Jagarinec v Hard Rock Cafeju v New Yorku
osebni arhiv Tomija Jagarinca
Tomi Jagarinec, diplomant Fakultete za šport in športni vizionar, ki živi svoje poklicne sanje. Že skoraj deset let deluje kot kondicijski trener v Katarju, kjer v zadnjem obdobju vodi oddelek za razvoj moči v svetovno znani svetovni športni akademiji po imenu Aspire Academy, kjer se pripravljajo številni vrhunski športniki.

Ljubitelji boksa ga poznamo v povezavi z Dejanom Zavcem, našim boksarskim šampionom, ki je s svojo majhno in izbrano ekipo posegel po svetovnih zvezdah. V osnovi je bil njegov kondicijski trener, maser, psiholog, menedžer, vodja logistike, mediator …, na koncu pa je vedno ostal prijatelj, na katerega se je Dejan lahko zanesel v ključnih trenutkih svoje izjemne kariere.

Znano je, da je bil Dejan človek, ki je vedno našel čas za medije, sponzorje, prijatelje in znance. Verjamem, da ste zaradi tega dobili tudi kakšen siv las. Kaj vas je med vajinim sodelovanjem najbolj presenečalo?

Njegova negativna trma in njegov življenjski način. Včasih je po treningu enostavno želel spiti kaj drugega kot elektrolite, da je izklopil možgane. Po tehtanju pred borbo v nemškem Oranienburgu, kjer sem bil prvič z njim ob ringu, je bil obvezen obrok v obliki kebaba. Njemu je bil to ključni psihološki moment, ki mu je spodbudil hormon sreče o dobrem počutju in zadovoljstvu, da je bilo vse v redu na tehtanju in da se lahko mirno poda v dvoboj. Sčasoma sva tudi pri prehrani naredila korak naprej, vključili smo prehranskega svetovalca Boštjana Jakšeta. Pomembno vlogo je pri prehrani odigrala njegova žena Nataša, ki je pogosto skrbela za predpisane obroke. Sam sem želel, da bi v času priprav več časa preživela v Nemčiji kot pa doma, saj je bil doma preveč oblegan že pred naslovom svetovnega prvaka, kasneje pa še precej več. Dejan je vse to stoično prenašal, čeprav je bil od treninga in številnih obveznosti pogosto izžet. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe, toda kljub vsem bolečinam je naredil vse na in ob ringu. Samo zamislite si, da bi Dejan odpovedal borbo z Jackiewiczem v razprodanih Stožicah zaradi poškodbe komolca. On si tega nikoli ne bi odpustil. Ravno zaradi vsega tega še danes uživa visoko spoštovanje slovenske javnosti in sveta boksa. Vsi vemo, da je z boksom začel pozno, prepozno je odšel v tujino in tudi v Nemčiji ni imel pogojev, kot jih imajo borci v ZDA. Kljub vsemu je z dobrim vodenjem v profesionalnem boksu po zaslugi Ulfa Steinfortha in Dirka Dzemskega z ekipo dosegel skoraj nedosegljivo. Dejanova telesna pripravljenost, močan značaj in samozavest so ga popeljali v svetovni vrh.

Kako so potekale vajine priprave na dvoboje?

Sam nisem iz boksa in največ sem se naučil od Dejana med pripravami. Skupaj sva rasla in pridobivala izkušnje. Mogoče je bilo to dobro, ker sem bil skromen in nisem pretirano trmast. Naj omenim, da sem bil sam med drugim tudi slovenski podprvak v boksu pod taktirko Ivana Pučka in noro idejo Zavca. V ringu sem 'solidno' pariral Borutu Slapniku, Pohorskemu Tysonu, kot so ga klicali njegovi privrženci, v težki kategoriji (do 91 kg), ki je na koncu tudi slavil. (smeh) Agresivno spreminjanje ustaljenih konceptov treninga nikoli ni bilo dobro. Sproti smo dodajali in odvzemali. Najprej sem vse preizkusil v praksi in zelo hitro začutil prvi osebni vrhunec na poklicni poti. Po navadi je v svetu kondicijskih trenerjev najprej teorija, pri meni je bilo obratno. Višji ko je rejting borbe, boljša je organizacija na dvoboj. Vedno smo imeli tri do štiri mesece časa za dobro pripravo, za kar je skrbel Steinforth, ki nas je pametno vodil, četudi smo imeli včasih različne poglede. Športniki včasih določenih stvari ne razumejo enako kot njihovi nadrejeni. Prva dva meseca smo imeli generalni trening, sledilo je stopnjevanje in specialni treningi, zadnje tri tedne pa samo še boks in finese za dviganje forme. Vsakič znova se v boksu pojavlja konflikt s telesno težo pred tehtanjem. Dejan je imel veliko izkušenj z izgubljanjem teže in telo si ponavljajoča se dejanja tudi zapomni. Na začetku priprav je imel po navadi okrog 75 kilogramov, na tehtnici pa je bil že pod 69. Bazične priprave so bile vedno v Sloveniji, zadnji mesec pa so bili sparingi v Nemčiji. Sparingi so imeli pogosto 12 in več rund. Tukaj je pomembna regeneracija, ki pa je Dejan pogosto ni imel, saj so bile v Sloveniji na vrsti obveznosti, ki so nas tudi izčrpavale, in tukaj sem bil tudi strog do ljudi, ki niso spoštovali našega urnika. Dejanu poškodbe niso prizanesle. Rekel bi, da tudi zato, ker je preskočil del treninga kot mladostnik. Zvenelo bo izključujoče, ampak svetovni prvak ni bil ravno najbolj robustno izgrajen atlet. V boks je vstopil zelo pozno, s 16 leti. Poškodbam je najbrž botroval tudi njegov način boksa. Z močnim gardom je sicer izčrpaval nasprotnika, njegovi komolci pa so močno trpeli. Ko gledam svoje delo za nazaj s svoje perspektive, so se mi dobre stvari v športu zgodile dokaj hitro. Nikoli ne bom pozabil Biloxija in Dejanove poškodbe ter poraza z Bertom, ki sta bila prelomna v Dejanovi karieri. Bili smo izčrpani, morda prevarani ... Toda v športu moraš biti pripravljen na vse, na veličastne zmage in tudi na zelo boleče poraze. Zavedal sem se odrekanja in da sem zaradi vstopa v vrhunski šport dal na stran Športno šolo Juhuhu. Ampak še enkrat bi se odločil enako in ničesar ne bi zamenjal za pet minut adrenalina v nabito polnih Stožicah ali Dejanovega svetovnega naslova v Južni Afriki. Nepozabni boksarski spomini, ki ostajajo za vse življenje!

Kaj svetujete mlajšim boksarskim generacijam, njihovim trenerjem in spremljevalcem?

Življenjski slog. Ni vse samo trening. Potrebno je spoštovanje osnovnih načel športa. Vsekakor je nujen kakovosten in strokovno voden trening, nič manj pa tudi uravnotežena prehrana in izobrazba! Športnica oziroma športnik mora dozoreti v širšem smislu. Na koncu je treba živeti za svoje sanje, spoštovati osnovne življenjske in športne stvari na dolgi rok. Šport je pošten in trud se vedno poplača.

Dejan Zavec o Tomiju Jagarincu

"Opisati Tomija Jagarinca je, hm … (dolg razmislek) Dober, boljši in potem je Tomi! Ima izjemen občutek za razumevanje različnih stanj vrhunskega športnika, za človeka. Iz športnika zna potegniti vse in še veliko več, kot bi si športnik sam lahko mislil. Njegova največja prednost je v tem, da mu ni težko reči, da nečesa ne ve ali da česa ne zmore. Pri svojem delu je zelo radoveden in strokoven. Vse, kar naredi, najprej tehtno premisli, vedno znova išče izzive v novih športih in spoznava različne občutke individualnega ali ekipnega športa. Ob spoznavanju boksa je postal še bolj dovzeten za znanje, ker je spoznaval delovanje telesa, človeškega uma in telesne pripravljenosti. Zagotovo sem z njim prišel do stanja, ko v vadbi nisem štel ponovitev. Štel sem samo kvalitetne ponovitve, ki jih občutimo in ki bolijo, in ne tistih, pri katerih še uživamo. Je človek, brez katerega velikokrat ne bi šel v ekstremne stvari na treningu, in je oseba, ki je praktično in življenjsko podkovana, kar dokazuje z uspešnim delovanjem v različnih športih. Vsepovsod, kjer je delal, je dodal svoj pečat. V boksu je za zdaj dosegel najvišji rezultat in prepričan sem, da bi bila brez njega moja pot drugačna."

Galerija

Članki iz rubrike