Nika Glojnarič je v Velenju na visokih ovirah drugič v karieri tekla pod 13 sekundami (12,99). "Sem v odlični formi. Z očetom, ki je tudi moj trener, sva po poškodbi dobro delala in zdaj sem vse hitrejša. Izid bom poskušala še izboljšati, da bi lahko nastopila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti," je napovedala Nika, ki je na 100 metrov ovire v finalu zanesljivo ugnala Joni Tomičić Prezelj (13,22). Glojnaričeva je že v kvalifikacijah tekla 13,05, kot tretja Slovenka doslej pa se je letos že pred DP spustila pod mejo 13 sekund.
Pred tremi leti je bila Nika ena najbolj obetavnih slovenskih atletinj, a se je poškodovala in izginila z atletskega zemljevida. Vrnila se je z izjemnim rezultatom 12,92, kar je trenutno 17. čas v Evropi. "Skoraj dve leti nisem tekmovala, saj sem imela poškodbe gležnjev. Lani sva se z očetom dogovorila, da ovire postaviva na stran in pozdraviva poškodbe. Ob koncu lanskega leta sva začela piliti tehniko prehoda ovir, že letošnjo zimo pa sem tekla vrhunsko (8,16, op. p.). Imela sem še rezerve, a sem pred državnim prvenstvom zbolela in žal mi je, da nisem nastopila. V poletno sezono sem stopila zelo optimistično, toda rezultat na tekmi v avstrijskem St. Pöltnu je bil res presenečenje. Oba s trenerjem sva bila osupla, saj nisva verjela, da lahko tečem pod 13 sekundami. Je pa res, da sem bila sproščena, poleg tega pa je bilo nekaj konkurence; če mi je tekmica enakovredna ali boljša od mene, dam od sebe še več. V preteklosti je bilo ravno obratno, zdaj pa sem tehnično in predvsem psihično močno napredovala. V taki tehnični disciplini, kot so ovire, je psiha izjemnega pomena. Toda nisem še pokazala vsega. Moj čas šele prihaja in prišli bodo še boljši rezultati. Je še precej stvari, ki jih lahko popravim. Zdaj sem na startu drugačna, okolica me ne zanima in ne moti – pred seboj vidim samo cilj. Na tisti tekmi v Avstriji smo morali dvakrat ponoviti start in bila sem jezna. Take stvari so me v preteklosti vrgle s tira, tokrat pa sem se osredotočila in vsi trije starti so mi uspeli. Tudi jeza mi je pomagala, da sem tekla tako hitro. Še zdaj ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Ne morem še predelati," je bila res zadovoljna Nika.
Kaj pa pravzaprav lahko izboljša? "Start je lahko še boljši, vem, da imam tam še precej rezerv. Po analizi mojega teka za osebni rekord sva s trenerjem videla, da sem se na peti in šesti oviri malce 'usedla' na oviro. To je težava, kajti če se usedeš na oviro, potem prideš z nogo na stezo s celim stopalom in seveda izgubiš hitrost. Morda sem tam izgubila nekaj stotink. In seveda – tek v cilj. Ta me pokoplje. V tem delu zagotovo izgubim desetinko."
In želje? "Zdaj sem 33 stotink oddaljena od državnega rekorda Brigite Bukovec. 12,59 je res vrhunski rezultat, posebej v Sloveniji, pa tudi v Evropi. Moj sanjski cilj je, da postavim nov slovenski rekord, kratkoročni pa, da se naslednje leto uvrstim na olimpijske igre v Parizu. Potrudila se bom, da se to uresniči. Norma za Pariz je 12,77, kar pomeni, da bom morala teči še za 15 stotink hitreje. In to je mogoče narediti," je zaključila Nika, ki je kar sama sebi menedžer in si išče tekme, nastopila pa bo tudi, tako kot še cela kopica Slovencev, na balkanskem prvenstvu v Kraljevu.
