Slovenska odprava je izpolnila zastavljeni cilj. Odnesla je tri kolajne, čeprav je ciljala na dve, poleg tega pa so tekmovalke in tekmovalci v slovenskem dresu dosegli še po eno četrto (Eva Pepelnak v troskoku), peto (moška štafeta 4 x 400 m), sedmo (Filip Jakob Demšar na 110 m ovire) in osmo mesto (Jan Vuković na 800 m).
Slovenija je bila po osvojenih kolajnah (3 – zlato, srebro in bron) na 15. mestu od 47 držav, po točkah, kjer se točkujejo uvrstitve od prvega do osmega mesta (od 8 do 1 točka), pa je zasedla 17. mesto. Po osvojenih kolajnah je Slovenija presenetljivo pred Grčijo, Portugalsko, Švedsko, Dansko in Norveško, kjer v atletiko vlagajo vsaj desetkrat več kot v naši državi, po točkah, ki so celo bolj »pravične« kot kolajne, saj dejansko kažejo na razširjenost atletike po disciplinah, pa je Slovenija prehitela Dansko, Norveško, Portugalsko, Madžarsko, Irsko ... To je zgovoren podatek, da denar (Madžarska) kljub vsemu ne pomeni vsega.
Slovenija je v evropski atletiki precej edinstven primer, saj je z vložkom blizu milijona evrov (najboljši turški klub ima skoraj tri milijone proračuna) zelo konkurenčna. Res pa je, da so vrhunski produkti slovenske atletike bolj kot ne plod posameznikov in okolja, iz katerega izhajajo, tako da bi se morala krovna organizacija AZS nujno bolj posvetiti pomoči klubom – tako organizacijski kot strokovni in finančni.
In pogled na EP do 23 let v Talinu? V nekaj besedah – nedotakljivi Kristjan Čeh, izjemno racionalna Klara Lukan ter bojevita in vrhunsko zbrana Lia Apostolovski. In štafeta, za katero so govorili celo o kolajni? Realno je preslaba, da bi bila konkurenčna za odličje, saj je bila po spletu srečnih (za druge nesrečnih) okoliščin peta. V kvalifikacijah je dosegla državni rekord, ko je tekel sprinter Filip Jakob Demšar, v finalu pa je ob utrujenem Janu Vukoviču zatajila. Zagotovo napačna trenerska odločitev. Sicer pa so trije štiristometraši (Grkman, Mesec Košir, Grahovac) še prepočasni, da bi bili lahko konkurenčni v zgornjem razredu evropske atletike. Dejstvo je tudi, da tako kot vedno na tem prvenstvu niso nastopili vsi najboljši do 23 let v Evropi. Nekateri so se nastopu odpovedali zaradi strahu pred okužbami, drugi zaradi bližnjih olimpijskih iger, tretji zaradi poškodb...
Vse skupaj pa seveda ne zmanjšuje uspeha slovenske reprezentance v Talinu. Slovenija sodi v zgornjo tretjino evropske atletike, kar je odličen in spoštovanja vreden dosežek.
