Toti dečko bo še delal preglavice

Gajser je po dveh dirkah SP na drugem mestu. A evforija ga ni prevzela, zaveda se, da je konec sezone še daleč - čaka ga še 16 dirk. "Začetek je bil dober. A smo odvozili šele dve dirki, še 16 jih je. Ne razmišljam še o tem, želim uživati, biti sproščen in voziti, kakor znam," je o tem, ali morda že malo razmišlja tudi o naslovu prvaka, na pogovoru z novinarji po vrnitvi v domovino dejal 19-letnik.

Dokaz, da ostaja na trdnih tleh, je tudi domača scena. Dirke za SP bo z veseljem zamenjal tudi za tiste v DP, prva ga čaka že v nedeljo v Brežicah, imel pa bo zelo močno orožje: "Dobili smo tovarniške motorje, enake kot za tekme v SP. Vesel sem, da bom nastopal na slovenskih tleh. Motokros gre naprej, spremljati ga je začelo zelo veliko ljudi in komaj čakam, da bom pred slovenskimi navijači nastopal na domačih tleh."

Zanimanje za motokros je v Sloveniji v zadnjih tednih naraslo, mladi Gajser pa ima že od prej bazo zvestih navijačev, ki njegove nastope spremljajo skorajda kot nogometne tekme. "Ogromno je tega, da. Ko prideš po tekmi v hotel in greš pogledat na Facebook in Instragram, je ogromno sporočil, slik, kako spremljajo tvoje nastope. Res je lepo videti, da imaš takšno podporo iz Slovenije," o navijačih pravi Gajser.

Ko je odhajal na prvi dirki sezone, je bil še zadržano previden. Boj za prvo peterico je bilo največ, kar je naglas obljubljal, potihoma pa je verjetno že takrat načrtoval še več. "Pričakoval sem, nisem pa želel napovedovati. Če ne gre vse po načrtih, si potem preveč očitaš. Šel sem sproščeno, brez pričakovanj, brez obremenitev in pred odhodom res nisem niti sam pričakoval, da bi lahko dobil prvo in drugo vožnjo. Kar malo sem šokiral vse, tekmece in motokrosistično javnost po svetu. Upam pa, da bomo tako dobro tudi nadaljevali."

Gajser pa ni samo eden, sta najmanj dva. V ta šport je vpeta vsa njegova družina, na dirkah pa je ob njem vseskozi vedno tudi oče Bogomir, tudi nekdanji dirkač, ki je zdaj vse v eni osebi: oče, trener, psihoterapevt, mehanik, strokovnjak za motorje, mimogrede pa zna še mrke Japonce pripraviti do nasmeška. "Ata je res prevzel veliko vlogo v ekipi. Veliko mi pomaga, tako pri nastavitvah kot v vlogi trenerja. Vesel sem, da imam takega očeta in trenerja. In pozna me 'v nulo'. Ko sva po zadnji dirki prišla v hotel, mi je rekel: takrat med vožnjo si razmišljal o tem in tem. Jaz sem ga samo gledal, ker je bilo vse točno tako, kot je rekel. Redki so takšni, ki lahko to naredijo."

Že po dveh dirkah ima svoje mesto v karavani. Naslov v šibkejšem razredu MX2 namreč še ni garancija, da bo tudi v elitnem MXGP vse potekalo gladko: "Hotel sem se dokazati na prvih tekmah. Moraš si pridobiti spoštovanje, tu so sami izkušeni vozniki z veliko tekmami. Če pride nek 19-letni novinec ... Večina jih je starih 24 let ali več, lahko sem si mislil, da gredo njihove misli v to smer. A sem že takoj pokazal, da sem hiter, in tam so se začeli zavedati: toti dečko nam bo še delal težave."

Del sanj pa se mu je že uresničil. Nekoč je mojstre elitnega razreda gledal v prenosih, zdaj je z njimi na startu dirk, za nameček v kakovostni tovarniški ekipi. "Ko sem bil mlajši, otrok, ko sem gledal tekme, sem sanjal o tem. Da bi vozil na tej ravni, za takšna moštva. Če trdo delaš, imaš cilj in si pripravljen dati vse, ne le ti, celotna družina, se lahko vse poplača. A res moraš vložiti veliko."